Novice

V Soboto 17.03.2024, bo Jaka izvedel tekmo zimske lige, več podrobnosti je objavljeno na facebook: https://www.facebook.com/share/MMCHC2cQK4ek3QvM/?mibextid=9l3rBW

Bilen je objavljen na spletni strani OZS.

To je zgodba o junaštvu, grozi, naporu, romantiki, doseganju ciljev, izpolnitvi sanj, lepotah, izzivih, strahu, nevarnosti in osuplosti...

Žal ne bo seksa, tako da zgodba ne bo legendarna. Se pa bodo našli elementi erotike, tako da hit zagotovo bo...

V srednji šoli, se pravi okoli 23 let nazaj, me je sošolka prosila, da izpolnim knjigo prijateljstva.. Je mogoče, da sta ta dogodka 20 let narazen, popolno naključje? 1. del V srednji šoli, se pravi okoli 23 let nazaj, me je sošolka prosila, da izpolnim knjigo prijateljstva.. Da bo novodobni digitalni generaciji razumljivo - včasih je bilo hit dati zvezek vsakemu sošolcu/prijatelju, da na eni ali dveh straneh zapiše nekaj o sebi, svojih mislih, željah in idejah. Če verjamete v naključja, je bilo naključje, da sem ravno takrat v časopisu našel kratek članek s sliko o tekmi v Španiji, kjer so tekmovalci morali premagovati progo z raznimi metodami, med drugim tudi tako, da so se spuščali z vso opremo, vključno s kolesi, po vrvi preko neke spektakularne stene. V članku je bila opisana pustolovska tekma. Ne spomnim se, da bi me silno prevzel, se me je pa dotaknil, tako da sem članek izrezal. Ko sem malce kasneje izpolnjeval zvezek prijateljstva, sem za naj enostavnejši prikaz svojih ciljev in želja, preprosto nalepil ta članek v zvezek. Zakaj sem to naredil, kaj me je ganilo, kakšno vizijo sem imel kot pubertetnik še zdaj ne vem. Na drugi strani časovnice, 20 let kasneje, sedim na peščeni plaži. Sonce gre navzdol, hladi se, pomlad je, morje je hladno. Pred nekaj minutami smo z ekipo vkorakali skozi cilj ARC (Adventure race Croatia) 2023. Prva misel, v trenutku ko bi moral biti najbolj neobjektiven, najbolj utrujen, najbolj brez želja ali ciljev, je bila: kdaj bo naslednja takšna tekma? Je mogoče, da sta ta dogodka 20 let narazen, popolno naključje? Maja in Tomislav sta bila pobudnika in realizatorja odprave na ARWC (Adventure race World Championship) 2023 v Južno Afriko, ki se je zgodila pol leta po ARC in sta zaslužna, da jaz sedaj sedim na »napačni« hemisferi, kjer nič ni tako, kot smo navajeni. Še voda v lijaku se vrti v napačno smer. Epska odprava, pustolovščina v pravi definiciji: »Pustolovščina je tam, kjer lahko umremo in kamor gremo zato, da bi preživeli« (Messner). Napovedano je bilo sprva več kot 600km, nato je organizator objavil, da bo več kot 700km, pred štartom pa se je napoved ustavila pri 840km. 840 kilometrov na nogah, na kolesu ali z veslom?!? Če verjamete ali ne, sploh me ni ganilo. Ko so me prijatelji zbadali, češ, »to pa ne bo mačji kašelj, kako boš to zdržal?«, sem jih samo začudeno gledal. Na ARC sem spoznal, da je vse nad 300km praktično enako. V pogovorih z raznimi pustolovci tukaj na ARWC sem dobil potrditev, da vsi razmišljajo enako: imamo kratke tekme, do 48h. In imamo tiste daljše, kjer se začne zabava. Naj takoj povem, da se je organizator malo zmotil – različni GPS zapisi ekip kažejo, da smo oddelali med 930 in 1000km, kakor kdo. Zabava se začne v glavi in zabava tam tudi ostane, če glava tako želi. To ni vikend tekma. To ni sprehod z nahrbtnikom. To ni »grem malo pogledati«. To je garanje, trpljenje, bolečina in nihanje med delirijem ter komo. To je iskanje težav in reševanje iz njih vedno znova. To je umestnost zastavljanja dosegljvih ciljev, ki segajo po osebnem maksimumu. To je združitev 4 oseb v ekipo, ki morajo delovati po istih principih. Tekma je ekipna. Glavni in ultimativen cilj je, da prispe ekipa v cilj. Posameznik je v drugem planu. Vendar ekipo sestavljajo 4 posamezniki in vsak posameznik mora priti v cilj s pomočjo drugih, hkrati pa pomagati drugim, da pridejo v cilj. Najboljša paralela je bitka. Samo tam so cilji tako jasno zastavljeni, naloge preprosto izražene, navodila direktno razdeljena. In v vsaki bitki se za najtežje naloge vedno išče prostovoljce. Če moraš človeka prositi ali mu ukazati, da naj nekaj naredi, bo morda to sprejel, vendar bo zgolj poskusil, ob prvi oviri pa se bo obrnil in povedal, da ni šlo. Če se človek javi prostovoljno, bo šel in premagal vse ovire, da izpolni cilj. Zato se za udeležbo na takšni tekmi ne prosi. Zato se ne ukazuje. Zato se samo vpraša – ali si za? Ali si za žulje, vnetja, srbečico, strah, nelagodje, zmrzovanje, vročino, dehidracijo, lakoto, drisko, izpadanje nohtov? Ali te moti nevarnost elementarnih nezgod (padec, utopitev…)? Zabava se začne v glavi in zabava tam tudi ostane, če glava tako želi. Čeprav gre za ekipo, mora vsak posameznik vstopiti v ekipo z lastno voljo, motivom, vztrajnostjo in osebno taktiko, kako premagati vse naštete težave. Ne bo pa jih premagoval sam – pomagala mu bo ekipa. Ekipa bo tu v najbolj črni noči, na najbolj vetrovnem grebenu, na najbolj nevarni brzici. Ekipa bo pomagala, vse dokler bo posameznik imel voljo. Tako močna je ekipa – skupaj zmore ogromno, skupaj premaga vse. In tako krhka je ekipa – brez volje enega člana razpade. In jaz sem bi za to. Za kri, za solze. Obožujem to idejo. Čeprav dvomim, da sem jo razumel pred 20+ leti. V naključja pa tudi ne verjamem. Nekaj sem takrat prepoznal. Zato sem priliki, ki sta jo ustvarila Maja in Tomislav, ob podpori moje Vedrane, hitro rekel ja. Vsi smo vpeti v življenjske obveznsti in lotiti se takšnega podviga pomeni dati nekaj na stran. Vse dobre svetovne ekipe, kar sem jih spoznal, opisujejo podoben koncept delovanja - gre za klub z 10 do 15 člani, ki ima svoje računovodstvo, sistem zbiranja sredstev in sponzorstev ter odločanjem, iz katerih članov bodo sestavili v ekipo in poslali na katero od tekem v svetu. Ni namreč enostavno najti 4 osebe z dopustom, financami in brez družinskih ali službenih obvez. Za vsakim tekmovalcem stoji družina in še kdo, ki omogočajo takšne hece. V Južno Afriko so ekipe prišle že 3 tedne pred štartom. Sama tekma in pospravljanje pa ne more vzeti manj kot 10 dni. Pa si izračunajte, koliko podpore je potrebne. Zato sem prepričan, da sestaviti ekipo ni težko, izbrati 4 osebe pa zelo naporno. Najti 4 osebe z voljo. Tako preprosto je to. A tako težko. Ko se najdejo, je ekipa tu. Nato pride vprašanje o hitrosti na tekmi, ali se cilja na konkreten rezultat, kakšne so posameznikove želje, ipd. A vse to se tekom tekme itak trikrat spremeni. Kako se bo tekma odvijala nihče ne ve. Postavljati nefleksibilne cilje je nesmisel – je dejansko nevarno ker se sili v težave. Vsekakor pa, kolikor so cilji (rezultat) višji, toliko bolj mora biti ekipa uigrana. Za našo ekipo to še ni bilo vprašanje, mi smo samo želeli priti čez progo v tempu, ki ga vsak posameznik opredeljuje za sprejemljivega. Kaj je sprejemljivo pa se itak pokaže na progi. Osebni kolapsi so namreč neizbežni, počitek se temu prilagaja, hrana in voda se tako ali tako vedno išče. Pa poglejmo to ekipo: Maja je znana iz vzdržljivostnih tekem iz različnih panog, domači so ji tek, kolesarjenje, triatlon in še kaj. Tomislav je vrhunski in vsestranski kolesar. V ekipo je po nekaj spremembah prišel Marin, ultra vzdržljivostni tekač in vsestranski mojster od vlivanja karbonskih elementov do sestavljanja stolpa iz vžigalic. Jaz sem orientacist, testiran v različnih vzdržljivostnih športih. Kratek in jedrnat argument, da je vsak posameznik sposoben opraviti s progo, ki nas čaka. Dnevi pred štartom so bili naporni. Pot je vzela svoj moralni davek - izčrpala nas je. (Mentalni opomnik: potovati je treba vsaj 5 dni pred štartom. Če je časovni zamik, pa še prej.) Pakiranja in postopna predaja bike box-ov (škatla s kolesom za vsakega člana), team box-ov (2 škatli z opremo, ki sta nas izmenično čakali na tranzicijah) in kajak bag-a (torba z opremo za veslanje) je bila raztegnjena na 2 dneva. Na ARC je bilo to strašno izčrpavajoče. Do ARWC sem pa že spoznal, da podrobno pakiranje od kosa, obleke do števila čokoladic, nima smisla. Princip sem že opisal - pričakuj nepričakovano. Torej je logično - spakiraj generalno, kar meniš, da ti bo koristilo in nato jemlji po potrebi, glede na razmere. Zato sem s pakiranjem končal hitreje kot na ARC in predvsem brez stresa. Zdaj po tekmi zaključujem, da sem naredil pravilno. Vsako dodatno detajliranje bi bila nepotrebna potrata energije. Stres v ekipi pa je vendarle rasel. Utrujeni od dolge poti se je že prvi dan v JAR kazala nejevolja. Zato smo se usedli in pogovorili, se povezali. Če pogledam nazaj, je bilo to morda nenavadno, da smo potrebovali intervencijo tako zgodaj. Če je to normalno ali ne tudi ne vem – to je bila za vse v ekipi prva takšna ekspedicija. Takrat se mi ni zdelo omembe vredno, sedaj to omenjam. Seveda smo uspeli – nabavili smo vse potrebno v okoliških trgovinah in ulovili vse termine za predajo opreme. Preostalo je le še to, da gremo zgodaj spat in se nato prikazati na zboru ob 5 zjutraj v sredo, 18. 10. 2023.

START Brez zapletov ni šlo že zjutraj. Doma sem pozabil vrečo za v bike box in sem moral šprintat... 2. Del Ufff trening me je ubil. V cilju dolgčas. Rabil sem tek in sem šel delat družbo Maji Urban na »krajšem teku« Udarila je tempo da je pogovor skoraj zamrl. Ampak občutek, ko iz ozkih potk skozi grmovje priletiš v vetrovno peščeno obalo je spektakularen, tam za pogovor itak ni prostora. Zavil sem še malo na skale, granitne gmote ob obali, in naredil par intervalov – Mrak kombinacija je pred vrati, treba je trenirat! A danes je na repertoarju druga tema: START Brez zapletov ni šlo že zjutraj. Doma sem pozabil vrečo za v bike box in sem moral šprintat. Bil sem strašno dobro razpoložen, kar pa ne izključuje nervoze. Po 2h vožnje z busi so nam dali 1h časa, da smo vnaprej na T1 sestavili kolesa iz bike box-ov. Čemu takšna organizacija, ni nikomur jasno. Večina nas je izkoristila priliko in v bike box dodala še nekaj opreme in hrane – na primopredaji notri ni smelo biti pijače ali hrane, zdaj pa jih ni nihče več pregledoval, tako da smo se lahko dodatno opremili (zato sem nosil omenjeno vrečo). Veliko je bilo čudenja ko smo se te dni pogovarjali o organizatorjih in organizaciji. No iskanje smisla je brezpredmetno, bolje je iskati načine, kako obrniti pravila sebi v prid. Balkanci bi morali biti vsaj tega vešči. Dobili smo tudi karte za prvo etapo, treking 1. To je bilo prvo srečanje z njo. Izključil sem svet okoli sebe. Zvok je zamrl, vrvež je izginil. Samo jaz in trije kosi A3 papirja, enostranski tisk. Papir navaden, print lep, vendar neodporen. To bo razpadlo ob prvi vlagi. Na karti nobenih podatkov razen zaporedne številke karte in merila 1:50.000. Vse čitljivo, simboli pa različni. Vidi se, kaj je organizator lastno ročno dorisal na topografsko karto. Črtkane potke… OK, to bo Senadov princip – z njimi nakaže, kakšna je organizatorjeva ideja, katero varianto naj tekmovalci izberejo. Ekvidistance ni napisane, izračunal sem jo na 10m. Pripravljena sem imel dva flomastra: močan rdeč za risanje KT In fluorescenten marker za označitev variant. Testiral sem, kako se oba obneseta na papirju. Dobro. Barva drži, ko se posuši. Pripravljene sem imel folije, žal samo A4. Pri enostranskem tisku OK, vendar sem kasneje na progi nekajkrat pozabil razmisliti, kako naj prepognem karto, da me ne bo to oviralo pri branju. Zaradi te nenatančnosti sem kasneje naredil tudi največjo napako na progi, ampak do tja sta še 2 dneva, tako da pustimo za zdaj. Prerisal sem kontrole in zalepil folije. Selotejp in flomastri so bili zraven kompasa zame najpomembnejša oprema (GPS tracker in kartonček za perforacije je nosil Tomislav, druga obvezna oprema je bila razdeljena med druge v ekipi). Počakal sem Marina da je opravil svoj preris iz master karte, nato sva primerjala, ali sva oba vrisala enako. Dvojna kontrola – ena napaka pri prerisovanju in propade tekma. Nato smo pregledali road book – knjižica z opisi kontrol. Tega nisem prepisoval na karto, knjižico je imel Marin pri roki in smo raje za nekaj KT v naprej prebrali mikrolokacije ter dodatna opozorila organizatorja. Spraviti ves tekst na karto bi bila nepotrebna potrata časa. To je bila procedura s kartami na vsaki tranziciji, le da sem kasneje, ko sva ostala z Majo sama, jaz prevzel dvojno prerisovanje, zaščito rezervnega paketa kart in nošenje road booka ter kartončka za perforiranje. Dvojno prerisovanje kontrol me je kasneje na predzadnji etapi rešilo – pri prvem prerisovanju sem namreč spregledal eno KT. Karte sem zaščitil samo nekajkrat. Na prvi smo morali plavati, na tretji etapi je bil napovedan dež, na deseti pa je bilo vlažno in možnost dežja, gazili smo tudi po vodi. Vedno pa sem imel s sabo rezervne folije. Za veslaško etapo sem nosil vodonepropustno plastiko okoli vratu, na kolesarskih etapah pa sem računal, da rosa in vlaga pri prečkanju rek ne bo delala težav, da bo zaščita na nosilcu za karto dovolj – in je bila. Vključitev zvoka in vrveža. Sestavil sem bicikl in nalepil nanj okrepčila. Po zaključku vseh procedur smo imeli še dovolj časa za posedanje v senci ter polnjenje trebuhov. Nato na bus in na štart. Kolona tekmovalcev je bila zame spektakularna. Preko 100 ekip štirih. Vsi opremljeni, vsi vsaj na pogled kompetentni, vsi nabriti, vsi motivirani. Kot vse ostalo na tem tekmovanju je bil tudi štart spektakel. Afriški plesalci in glasba, tako kot na otvoritvi, zastave, panoji, koridor navijačev in novinarjev, roj dronov nad glavami. Ni kaj, AR se trudijo dvigniti na višji nivo. Štart s pompom, a zame miren. Vse skupaj, od jutra do tu, sem doživljal kot neko štartno proceduro, čas se zame še ni začel meriti. Vzpon na KT1 v koloni je bil tudi nekaj nepomembnega. Stabilna hoja, kontrola pulza. Ekipa je sledila vsakemu mojemu skoku levo ali desno in mi bila tesno za petami, le Tomas je v gneči šel nekaj metrov naprej. Vse pod kontrolo. Na vrhu hiter sporazum glede perforiranja in nato drnec navzdol. Ogrevanje. Moj mentalni štart me je še čakal. Seznanjal sem se s terenom in karto. Veliko lukenj v tleh, idealnih za zvin gležnja. Gosto rastlinje. Izohipse se izvrstno vidijo, goščava je neprehodna. Procesija je napredovala proti KT2, ko so se začela razhajanja. Na karti je bila pot vrisana desno od travnika, na pobočju. Vsi so zavili na travnik. Nisem bil siguren – pravilo prvih treh kontrol (do KT3 se seznanjaš s terenom in nikakor ne smeš iti prehitro) in merilo 1:50.000, ki ga nisem vajen. Marin se je vtaknil v moja razmišljanja in želel slediti ekipi. Popustil sem. Sledili smo stampedu v desen vogal travnika, kjer bi bilo logično, da bomo našli narisano pot. Ni je bilo. Ekipe so se razpršile – eni so zavili levo po travniku, drugi so šli v goščavo desno. Sledil sem logiki in šel v goščavo. Da skrajšam zgodbo: pot se je začela na sredini travnika, levo. Se pravi cca 500m zamika glede na karto. Preden sem to spoznal, smo preroštali celo pobočje v iskanju poti. Bil sem toliko pameten, da nisem rinil v goščavo. Ko so bili vsi prehodi preverjeni, smo se vrnili. Večina ekip je že našla pot in se prebila skozi ograjo. Sledili smo. To je bila moja prva napaka. Na ARC pred pol leta sem si zaradi takšne napake pulil lase. A od takrat sem napredoval – ni za vse odgovoren navigator, orientacijski pristop je pa tako ali tako napačen. Vseeno, moral sem odpreti ventil. Adrenalin je moral ven, treba je bilo doseči stanje toka. Maja je povedla in začela prehitevati počasne ekipe, med katerimi smo bili. Z veseljem sem sledil. S spretnim manevriranjem pod vejami in med grmi smo prehitevali ekipe kar po vrsti. Ni šlo za mesta, šlo je za občutek, da obvladamo, da zmoremo. Šlo je za kurjenje v peči, v katero kot netivo dodaš nekaj slame. Marin je nekaj težil glede tempa, zalajal sem nanj in razumel je. Potrpel je tistih nekaj km, ko smo zasedli stabilen tempo navzgor in drnec navzdol. Zadeve so se umirile in v tem trenutku se je v moji glavi pričela tekma. Manjkal pa je še en košček, da bo slika strategije cela - moral sem sprejeti teren. Mesece nazaj sem se vprašal, kam grem. V Afriko! Hudirja. Pa kakšen je tam teren? Nekaj med savano, prerijo in puščavo. Visoka drevesa izjemoma. Takrat nisem zaznal še enega tipa terena, ki je bil zelo opazen na progi: nekakšen gorski subtropski gozd, ki je zelo spominjal na istrsko makijo. Afrika je najstarejša celina na planetu. V glavnem jo sestavljajo metamorfne kamnine, ki so najstarejše. So tudi najtrše. Kot v Skandinaviji. In dejansko tla spominjajo na Skandinavijo - voda ne pronica v globino, ampak teče po površini. Močvirje na pobočju je nekaj normalnega. Po vseh treningih na Norveškem in v Istri sem se v tej kombinaciji počutil kar domače! Ostajala pa je ena neznanka: kako je z živalmi, ki gomazijo po tem grmovju? Internetni iskalnik kač, ki se najdejo na jugu JAR, je na prvo mesto po strupenosti postavil črno mambo. Sledila je kobra. Nato pa neka križanka med gadom in klopotačo s sivo barvo in črnim vzorcem ter zelo fotogenično trikotno glavo. Slednja povzroča največ smrti, ker se zvije v burek in se zlije s skalo, tako da se pogosto stopi nanjo. Bolj filmsko ne more biti. OK, potem so tu še bivoli in najbolj nevarna vrsta nosoroga – črni nosorog; oboji napadajo brez razloga. Levi so samo v nacionalnih parkih, raje nisem preverjal, v katerih vse, ker je bilo jasno kot beli dan, da bomo tudi skozi parke potovali. Preveriti sem želel še pajke, a sem izgubil voljo. In tudi apetit. Dneve do tekme sem preživel odrivajoč te misli na stran. Po pravici povedano, veliko stvari me je mučilo pred tekmo. Veliko negotovosti. Velika težava je bila tudi to, da nisem imel časa. V službi sem imel od septembra eno najzahtevnejših obdobij v življenju. Da sem zraven posla imel čas za družino sem treninge popolnoma črtal z urnika. S tem sem hkrati tudi skrbel za zdravje, bolezni si v teh zadnjih tednih nisem mogel privoščiti. Nisem se imel časa pripravljati na tekmo, zelo malo sem razmišljal o opremi. Tudi drugi v ekipi so imeli svoje obveznosti, tako da smo izmenjavali samo najosnovnejše ideje in naročili zgolj nekaj kosov opreme, ki jo bomo verjetno potrebovali. Utapljal sem se v vseh obveznostih in sprejel sem preprosto strategijo - korak za korakom. Nisem razmišljal naprej. Samo osnovne reči. Ko je prišel dan pakiranja, sem zmetal skupaj vso opremo, ki bi mi lahko prišla prav, brez razmišljanja. Moje torbe so bile najtežje v ekipi. In ti koraki za korakom so me pripeljali v JAR in spravili čez pripravo in na koncu čez štartno črto in me pripeljali nekje v deseti kilometer, kjer je bila peč dobro ogreta, presnova maščobe aktivirana, začela se je kontrola strategije in razmišljanje o taktiki. Terena pa še nisem sprejel. Gledal sem v travo in opazoval grmovje ob poti. Mirilo me je dejstvo, da je pred mano gazilo teren 300 ljudi. Sprostitve pa še ni bilo. In tako so, počasi, ob zasedenem umu, misli na klopotače zbledele. Celo kosti ob poti ter smrad kadavrov sem začel opazovati z radovednostjo. Štartal sem s tekmo.

Sledili smo potem, grebenom in spoznavali, kako zelo ograjena je ta dežela. Do konca tekme smo prečkali 100 ograj, majke mi. Žičnate, bodeče, mrežaste, kombinirane, s povezanimi žicami... 3. Del Sledili smo potem, grebenom in spoznavali, kako zelo ograjena je ta dežela. Do konca tekme smo prečkali 100 ograj, majke mi. Žičnate, bodeče, mrežaste, kombinirane, s povezanimi žicami, ki jih ne moreš raztegniti, s stabilnimi ali visečimi stebri (ja, tudi to obstaja), visoke, nizke, z mrežami proti talni golazni in seveda takšne z elektriko. Elektriko za živino in druge z elektriko za ljudi. Brez heca. Slednjih nisem testiral. Drugo dejstvo, ki sem ga kmalu ozavestil, je bilo pomanjkanje vode. Znova degresija in novo poglavje: VODA Strategija je bila enostavna. S sabo nosimo nekaj litrov in preden vode zmanjka, začnemo iskati nov vir. Opremili smo se s filter-flaski in dezinfekcijskimi tabletami. Pred tekmo je bilo veliko govora na forumih med ekipami o vodi in kakšen problem jo bo najti. Organizator je objavil par posnetkov virov vode, ki so bila napajališča za živino. Na takšnih mestih se voda črpa iz globine, najpogosteje s pumpami, ki jih poganja veter, voda se zbira v odkritih vodohramih in po potrebi (enostaven tlačni ventil) odteka v korito za napajanje. V resnici so bile tovrstne instalacije pogoste vzdolž celotne proge, vendar v večini zapuščene. Prepuščene času so ali niso delovale. Če rezervoar ni bi bil suh, je glede na hitrost dotoka vode bila slednja bolj ali manj usmrajena, polna ličink komarjev in alg. Tako se nismo mogli zanašati, da bo vsak rezervoar v resnici vir vode. Drug vir je deževnica. Vse hiše zbirajo strešno vodo v rezervoarjih, ki imajo pogosto pipo, s čimer so predstavljale najbolj čist in zanesljiv vir vode. Vendar so bili redki. Pozitivno v celotni zgodbi je bilo dejstvo, da je to leto najbolj vodnato v zadnjih 20 letih JAR. Letos se dežela napaja po izredno dolgi suši. Po drugi strani so bile zato vse reke vodnate… bizaren problem, ki je iz tega sledil, ob upoštevanju, da v JAR ni mostov, bom opisal kasneje. Na prvi etapi, ko smo tekli po obalnem območju, smo se srečali še z eno posebnostjo - čisto vsi viri vode so bili napol slani. Voda je bila ogabna. Odlašali smo s polnjenjem bidonov do zadnjega trenutka. Dobesedno zadnji rezervoar pred obalo, ko smo že zahajali v dehidracijo, je bil končno z velikim pretokom, osvežilno hladen in dovolj ne-slan, da smo vodo lahko pogoltnili. Dileme in strahove sem odrival na stran, nehal razmišljati, napolnil vse bidone, vrgel notri dezinfekcijsko tableto, po pol ure (toliko traja dezinfekcija) še šumečo vitaminsko tableto za okus in nato čim hitreje goltal. Konec koncev smo na pustolovski tekmi, kajne, nismo prišli na žgance, trobentice in medico. Mi smo živali hudirja! Vredni svetovnega prvenstva! Realne, tuzemske težave so nas pripeljale do tega, da so strahovi zbledeli kot dim v vetru. Iz gričevja smo se z novimi spoznanji spustili na obalo. Na peščeno, miniaturno saharo. Ta me je očarala. Zanimiva izkušnja je bil preboj skozi zaraščeno pobočje, kjer so se ekipe prerivale na istem prehodu. Z užitkom sem povedel mojo ekipo v paralelni prehod in zgrizel peščen vzpon. Naj se ve, kdo je orientacist. Nato se je odprl pogled med kaktusi. Nekaj kilometrski pas belih sipin prelivajoče višine, ki se spuščajo proti peščeni morski obali. Tako čudovita morfologija, tako prekrasne oblike, da mi je zastajal dih. Prvo kar sem naredil je bilo, da sem izbral svojo varianto. Želel sem gaziti ta pesek in opazovati, kako hitro veter izbriše vsako sled za nami. Hitrost izginjanja sledi je pričala o naši minljivosti. To me je prevzelo. Te sipine so tu od nekdaj, a vedno drugačne. Naše sledi so bile zgolj utrinek na neskončni svili, ki se je za nami takoj poravnala. Izbral sem pobočje, izbral sem greben, izbral sem spust. Kontrolo sem poiskal po azimutu in s triangulacijo glede na druge tekmovalce pod mano. Druge ekipe so se nato takoj usmerili proti obali, ki je obljubljala bolj čvrsto in ravno podlago. Mi smo raje sledili diagonali. Marin jo je užitkarsko še podaljšal. Tudi on je bil začaran. Sledilo je 20km peščene obale, peščenih valov na desni, morskih valov na levi. Prišla je tudi moja prva kriza. Počutil sem se slabo, apetita nisem imel, nisem imel moči. Tomas mi je dal kapsule elektrolitov, poplaknil sem jih s svojim zaščitnim znakom - žganjem. Ko sem utrujen, sem jezen. Ko sem jezen, tečem hitro. Brez besed sem se izključil iz ekipe – razumeli so – in udaril tempo (da ne bo nesporazuma, ta brutalna pospešitev pomeni 10 sekund/km hitrejši tek). Obala je bila najbolj čvrsta ravno tam, kjer je odtekla voda. Igral sem se s približevanjem oceanu in bežanjem pred valom tako, da sem ocenjeval, kako daleč bo val segel. Prš z leve, pesek v vetru z desne in kilometri. Po pol ure sem se obrnil. Ker sem vmes tudi samo le hitro hodil, ostali člani ekipe niso bili daleč. Znova sem nekaj pojedel in nadaljeval prebujen in okrepljen. Ure in kilometri pa so vzeli svoj davek tudi pri ostalih. V vodstvu ekipe smo se menjali, skladno z utrujenostjo in regeneracijo. Prehitevali smo druge ekipe in uro kasneje opazovali, kako oni prehitevajo nas – in obratno. To je bil prvi trenutek neskončnosti gibanja, ki sem ga doživel. Ko je čas izgubil smisel, ko se kazalci niso več premikali, le sence so se daljšale. Znočilo se je, ko smo prišli do točke, kjer sem bolj slutil kot prebral s karte, da je treba zaviti z obale in poiskati pot proti reki. To je bil prvi pravi test moje sposobnosti. Je ekipa izbrala ustreznega navigatorja? Določeni orientacijski pristopi so na AR enaki kot na orientacijski tekmi, vsaj jaz jih tako vidim. Eno področje so orientacijske tehnike. Glede teh lahko povem, da je ta ARWC od nas zahteval zgolj najosnovnejše tehnične sposobnosti. Zelo enostavno. Drugo področje je iskanje kontrole. Tu pa ni velikih razlik, vsaj ne za moj način orientiranja. V vsakem trenutku, glede na izbrano varianto, razmišljam o vseh možnih paralelnih napakah, ki bi se lahko zgodile in zbiram podatke s terena ter ocenjujem, ali ustrezajo izbrani varianti ali kateri od možnih paralelnih napak. Podatki ki jih zbiram, so glede na orientacijo, znova precej različni. Na primer, prisotnost ljudi priča o poteh in prehodih. Sledovi avtomobila pričajo o bližini civilizacije. Prehodnost poti o njihovi rabi. Vlažnost tal priča o reliefu, še posebej ponoči. Včasih prideta prav občutek za hitrost in merjenje časa (štetje tisočev korakov je neuporabno). Bolj uniformirana geometrija sipin priča, da ima veter manj manevrirnega prostora. Občutek za čas in prehojeno pot. Ograjo je treba popravljati, zato obljublja prehod. Relief je zakon, kompas je njegov bog. Z nočjo sem sem se prvič srečal s čudesom napačnega sveta, kjer je vse narobe – s to novo, čudno dimenzijo brez velikega voza in kasiopeje. Ocenil sem, da je čas. Odvil sem v desno proti slutnji linije gozda. Brez nadaljnjega vrtenja okoli vrele kaše naj zaključim, da smo šli skozi kilometre navzkrižnih sledov in zadeli rečno obalo in kontrolo v nulo. Dobro sem se počutil. Že prej, v tem trenutku in potem vse do konca tekme. Velik napredek od ARC, na katerem me je nervoza izsesala in mi povzročila nočne more, v katerih me je terorizirala karta. Po ARWC sem spal ko dojenček (no, skoraj kot dojenček…). Izzivov južnoafriških terenov je bilo veliko. Vsaka nestandardna aktivnost, kot na primer plavanje po afriški reki, me je metala iz ritma. Zelo sem si to želel opraviti podnevi, a ni šlo. Tako ni ostalo drugega, kot da sem se napumpal z adrenalinom in stisnil zobe. Kaj je na dnu, kaj je v vodi poleg hladu… uf. Mimo Marina je skočila riba, druga je skočila Maji v obraz – predstavljajte si to - v Afriki, ponoči, v reki ti nekaj skoči v obraz. Uf uf. Sledilo je še eno plavanje in prihod na tranzicijo. Karte, risanje, oblačenje in že smo bili na kolesih. Nekaj začetne negotovosti, nerazumevanja glede tempa in zaporedja v koloni… Po nekaj 10km smo ulovili ritem. Teren dolgočasen kot čreva, sreča, da smo ga prečili ponoči. Neskončna polja, vse poti makadamske. Tu se asfalta ne splača polagati ne le zato, ker standard ni dovolj visok, temveč tudi zato, ker so neizkoriščene. Avtomobili so redki, ljudje se vozijo zgolj v organiziranih prevozih, kamioni so po večini z dvojnimi prikolicami in bi uničili vsako cesto. Temu primerno dvigujejo prah in večkrat smo škrtali z zobmi. Spet drugič smo držali dah, kolikor je pač šlo, ker so škropili poljščine. Življenje na območju intenzivnega poljedelstva ne zamre celo noč, črnske poceni delovne sile imajo beli gospodarji dovolj. Sredi noči smo si privoščili prvi počitek, 15 minut spanca. Čudna osa je letala mimo mojega ušesa. Iskala je gnezdo. Nisem mogel zaspati. Maja ni niti poskušala, saj se je nedolgo nazaj nalila s kofeinom. Tomas in Marin sta padla dol. Kazali so se prvi znaki utrujenosti. Proti jutru je vodja ekipe, Maja, objavila, da odstopamo od prvotne strategije, po kateri smo lovili vstop na kajak etapo že 2. dan. Na takšno strategijo so pred štartom namigovali ocenjeni etapni časi organizatorja. Tekom prve noči pa je postalo jasno, da smo bistveno počasnejši. Kasneje smo izvedeli, da so bile vse ekipe počasnejše, kot je bilo prevideno. Ta odločitev nas je sprostila napetosti glede tempa in ko je sonce ogrelo prisojno pobočje (se pravi severno stran hriba), sem izbral prostor za uro spanca. Nato smo nadaljevali s kolesarsko etapo, preostala je še polovica od 180km. Spust je bil zabaven, prehod manjšega nacionalnega parka je bil poln upanja, da bomo videli slone, teren se je prevesil v savano. In postalo je vroče. Prekleto vroče.

Vlečemo se po cestah, malo gor, malo dol. Desetine kilometrov valovitih in blago vijugajočih makadamskih cest. Na vzpetini lahko vidim cesto 5 grebenov, to je 40 km naprej 4. Del Vlečemo se po cestah, malo gor, malo dol. Desetine kilometrov valovitih in blago vijugajočih makadamskih cest. Na vzpetini lahko vidim cesto 5 grebenov, to je 40 km naprej. Edino senco dajejo grmi vsakih nekaj km. Nekateri so dovolj previsni, da se lahko zavlečemo podnje, če se le ne bojimo štiri-centimetrskih trnov in če jih niso zasedle že druge ekipe. Premore smo potrebovali vse pogosteje. Vode že davno ni bilo več. Zadeva je postajala resna. Tomas je ustavil črnca, enega od uspešnih z lastnim avtom, ki pa ni bil zainteresiran pomagati. Marin je imel več sreče z belcem, ki ga je zaštopal. KOLO Kmet starejšega datuma nas je malo sumničavo, malo naveličano, malo pa tudi radovedno pogledal. Rekel je, naj ga počakamo pred vrati par km naprej, da se takoj vrne. Res se je. Vodil nas je po dovozu kakšen km v pritlikav gozdiček, ki je skrival hiško. Podal sem mu roko in se predstavil. Gesta ga je otoplila in razveselila. Predstavil se je kot g. Koos in nas povabil na teraso, medtem ko so črnci polnili naše bidone. Pridružila se nam je tudi njegova nasmejana in živahna žena. Ponudili so nam pivo in coca-colo. Nebesa. Pridelujejo afriške orehe, na katere so Kitajci nori. Življenje ni lahko, sama sta. Otroci so se razselili po svetu, ker ne želijo vzgajati otrok v nasilju, ki se pojavlja v JAR. Nismo bili prva ekipa, ki je žicala za vodo. Vsem so jo dali. Smo pa bili prva, ki so jo povabili k sebi. Resno so nas opozorili, naj se pazimo, saj se v deželi odvijajo brutalni umori belcev (mučenje vključeno). Lovec Marin je prej potežkal Koosovo puško. Koos je dobro leto služil tudi v vojski v času t.i. »bush wars«. Takoj je povprašal, kako je z vojno pri nas, na Hrvaškem, in dal zanimiv vpogled v razmišljanja človeka na takšnem kraju. Postregla sta nam s sušenim mesom neke vrste antilope. Lov tu ni nadzorovan. Človek je prepuščen svoji iznajdljivosti in sposobnostim. Do hiše ne vodi daljnovod ali vodovod, zgolj prašna cesta. Naskrivaj sem si ogledal stransko poslopje, večji kurnik obdan z ograjo in bodečo žico na vrhu. Tam so živeli črnci, trenutno so bila vrata odprta. Nisem komentiral takrat in ne bom zdaj. Izmenjali smo si kontakte, če bosta kdaj prišla ona ali njuni otroci na dopust v naše kraje, naj se nam le javita, smo zagotovili. Nikoli ne bom pozabil, da sta delila z nami vodo sredi puščave. Razumem, kaj je vrednost v tej deželi: beseda, roka, voda. Ne nujno v tem vrstnem redu. Kompleksno je vprašanje, kaj sploh osebna kriza na takšni tekmi je, zakaj nastopi in kako jo človek prebrodi. Po mojem subjektivnem občutku je Tomas najpočasneje padel v krizo, ki je bila vedno blaga, se je pa najdlje pobiral. Majine krize so bile zelo tihe. Marin je pa dramatik vreden Shakespeara. Ko pade, pade s stilom in glasno ter nato že naslednji trenutek znova pomaga drugim, če se ni ravno zakadil za traktorjem v neki nori ideji, razumljivi samo njemu. Kakšne so moje krize bi bilo bolje, da opiše kdo drug. Zase bi rekel, da se potegnem vase in v osamo; ostanem v ozadju ali grem malo naprej ali odtavam v drugo dimenzijo. Le krize na kolesu so drugačne, ker prihajajo počasneje. V klance smo kolesa rinili in se na spustih osvežili. Marin je bil ata ekipe in je od štarta skrbel bolj za druge kot zase. Zato je njemu prvemu zmanjkalo zalog. Prva resna kriza in test za ekipo je tako prišla na kolesih kakšnih 20 km pred 2. tranzicijo. Marin je bil izčrpan. Začeli smo se prerekati, ali spati ali ne. Moja ocena je bila, da želji po počitku botrujeta dehidracija in lakota, ne umska utrujenost. Torej počitek na 40°C ne bo čisto nič pomagal. T.i. Power-nap (15 minut spanca) pomaga, ko je glava utrujena, če je utrujeno telo, ne pomaga nič. Tudi Maja je menila enako, zato smo rinili naprej in mrcvarili Marina, ki je negodoval. Morali smo ga zvleči do T2. Na začetku mesta je bila trgovina, tu sem se prvič srečal z lokalnimi navadami glede prigrizkov. Nakupili smo zaloge, med drugim sem ubodel sendvič iz ocvrtega kruha z mletim mesom in pol-pekočimi feferoni. Kar naenkrat sem vzljubil to deželo! Kasneje sem bil na krut način podučen, da je tole mesto še znotraj civilizacije, belci prisotni in temu primerna izbira hrane. Zaključek krize - na tranziciji se je Marin stuširal, pomagal sem mu z ležalnikom, pivom in hrano. Po dveh urah spanca je bil kot nov, pripravljen na vse. Tu se je pokazal vzorec vseh kolesarskih etap. Tudi naslednje, ko sva z Majo potovala sama, niso bile nič drugačne. Ugotovila sva, da je najlepše potovati ponoči. Orientacija je enostavna, ni prehladno in ker ni vročine, je poraba vode majhna. Okvirno bi rekel, da sem na uro nočnega kolesarjenja porabil 1dl vode, podnevi pa 1l. Seveda, nisem imel 10 l vode za 10 ur dneva – zato sem vsak dan dehidriral. Je pa dan imel svoje prednosti - razglede. Prva kolesarska etapa je bila najbolj dolgočasna. Valovita prerija, vse obdelano in ograjeno. Kasneje smo potovali skozi manj obljudeno divjino, še vedno ograjeno, vendar z manj znaki civilizacije. Grebeni, ki so v daljavi črtali obzorje, so se prelivali iz polpuščavskih pobočij s kaktusi, v skalnate stene vredne Kolorada. Večkrat sem se vprašal, če so snemali špageti- vesterne tukaj. Kakšna kača, ki je švignila čez cesto, tudi takšna sivo-črne barve, me je samo še globlje pahnila v navdušenje. Večino časa sem si žvižgal »A man with harmonica« ali »The good, the bad and the ugly«. Moj karbonski vranec je bil v mislih mustang, iz delirija me je zbudilo zgolj škripanje vsakih 100 km ki je dalo vedeti, da moram namazati najini verigi. Tomislav me je oskrbel tudi s tem. Res pa je, da v vesternih nikoli nisem videl toliko opic. Skrivale so se po drevju in bežale čez cesto, največkrat smo jih presenetili na spustih. Sploh na dnu strug, kjer je več vlage in uspevajo tudi pritlikava drevesa. Tam so se obešale in nas gledale. Tem strugam moram nameniti besedo dve, kot sem že obljubil na začetku. V JAR ni mostov. Makadamske ceste se preprosto zapičijo naravnost navzdol v korito, ga prečkajo preko luknjastega, razpokanega betona in se na drugi strani vzpnejo naravnost navzgor. Čisto sprejemljivo za džipe (od katerih so čisto vsi v državi bele barve), ki so edino prevozno sredstvo tu okoli, malo manj sprejemljivo za kolesarje – teh 20 - 40 m vzpona iz korita je po 50 ponovitvah postalo resen test morale. Dvakrat sem opazil na cesti skupino mladih črncev. Ti niso bili oblečeni v delavske oprave, temveč v neke vrste toge ali rute. Živeli so v vaseh (nekaj hiš) ob cestah, predstavljal sem si, da so hodili po cesti v sosednjo vas. Ne poznam njihove zgodbe. Niti stika z očmi ni bilo razen nezaupljivega pogleda, vendar so te slike črncev tiste, ki jih bom ohranil v spominu. Izgledali so najbolj svobodni od vsega, kar sem doživel v JAR. Starost črncev, ki sem jih srečal, bi ocenil največ na srednja leta. Starih skoraj nisem srečal… (pomenljive tri pike) Najstarejša oseba je bila skrbnica trgovinice, v kateri sva iskala sladoled. V puščavi sredi Afrike sva z Majo iskala sladoled. Kristus, zdaj ko sem to zapisal, sem se zgrozil nad svojo belo razvajeno ritjo. Naj pojasnim - na drugi kolesarski etapi (etapa 7), dolgi 220 km, sva z Majo naredila generalni načrt, da štartava kmalu po polnoči, se najeva nočnih kilometrov, zjutraj, ko je psihično najtežje, nekako zdrživa in takoj, ko sonce ogreje tla, narediva premor za slačenje po nočnem hladu, mazanje stopal in drugih delov telesa, lulanje, kakanje in 15 minut spanca. Prvič sem za spanec še poiskal prostor za grmom, da se naju ni videlo, razgrnila sva tudi foliji, oziroma tiste raztrgane kose, ki so ostali od viharnega grebena dva dni prej. Kasneje, na etapi 9, sva se ulegla direktno v prah, da so avtomobili vozili točno mimo glave. Kako se merila spremenijo… Torej, ponoči se najeva kilometrov in zjutraj nadaljujeva do prvega mesta, skupaj bo to okoli 70 km vožnje. Dan bo, trgovine odprte, tam si napolniva zaloge v jutranjem času. Zato na tranziciji nisva napolnila vseh bidonov. Nato sledi dnevno kolesarjenje 100 km do drugega velikega mesta Johansville. Sledi še 50 km do tranzicije. In tako sva prikolesarila. Po jutranjem spancu je sledil dolg spust iz planote v puščavsko ravnino. Ko napišem puščava, imam v mislih prašnato kamnit teren, poln grmičkov in šopov trave. Dejansko je bilo vse zeleno, vse je tudi cvetelo. Ocenjujem, da smo imeli neverjetno srečo, da je tekma potekala v času dežja po dolgi suši. Tako zelena ta dežela ni bila 20 let in ne bo naslednjih 20 let. Vendar me kulise niso prepričale - to je še vedno puščava. Prikolesarila sva prašna in znojna v prvo mesto. Znak prisotnosti ljudi so smeti. Te odmetavajo kar ob cesto. Ob robu mesta je vedno geto, favele, slum – ne vem kakšen je pravi izraz v JAR. Pločevinasti kurniki, dovolj veliki ravno za dve postelji in štedilnik. Ob večjih mestih ob obali je nad barakami mreža elektro-kablov - tam so imeli elektriko. Tukaj sredi puščave so bile samo barake. Sklepan WC na štrbunk, plastenke in vrečke vsepovsod, kakšen razkosan in pokrit avto v kakšnem vogalu. Globlje v mestu je sledila pravokotna mreža ulic in enostavnih hiš, cerkev, kakšno večjo poslopje, verjetno šola. Povsod sami črnci. Edina bela oseba, ki sva jo videla v mestu, je bila ženska pred hišo, verjetno njeno, ki je nekaj pospravljala. Hiša je bila obdana s tri metrsko ograjo z bodečo žico na vrhu, z jasno vidnimi električnimi kabli po celi višini ograje. V cilju sem se pogovarjal z belim gospodom iz JAR, ki je pomagal na tekmi. Rekel je, da v Johanesburgu, od koder prihaja, nikoli ne potuje domov in od doma po isti cesti. Vedno izbira druge poti. Preden zapelje k domu, kroži, da se prepriča, da mu nihče ne sledi. Promet namreč opazujejo in spremljajo primerne tarče za ugrabitev in izsiljevanja. Povedal je, da se v javnosti, medijih in v svetu smatra, da belci živijo v gradovih znotraj te dežele. Sam pa meni, da dejansko živijo v lastnih zaporih. Vzel mi je besede iz ust. Naj poskusim še enkrat priti do bistva - sladoleda (moje napletanje zgodbe je vredno Stephena Kinga!): prikolesarila sva skozi tiste ulice na glavno cesto, zagledal sem trgovinico, takšno, ki je padla iz potopisne oddaje. Romantična kot 100 vragov. Ženička z zgubano kožo, ki je stražarila za blagajno, je bila še bolj filmska. Njen hladen pogled pa malo manj. Zraven nje je bil hladilnik in če sem prav videl, sem videl lučke sladoleda. Vendar je jasno povedala, da sladoleda nima. Ali je kje še kakšna trgovina? Bila je nejevoljna, ker se me še ni znebila: »Je, po cesti navzgor v največji hiši.« Tam sta me začudeno sprejela dva ne tako črna tipa, rekel bi, da muslimana. E, zdaj, ali je možno, da sta v tej puščavi, tako daleč bogu za ritjo, imela trgovino dva mlada muslimana? Ljudje dragi, ne vem. Vem samo, da sem se počutil kot Alice v čudežni deželi. Za vsakim vogalom me je čakalo večje presenečenje. Iskal sem hrano. Edini kruh je bil toast, edina salama neka »boli šunka«, edini sir topljeni lističi. To je bila edina hitra hrana v trgovini! A razumete to? Trajalo mi je, še nekaj čudnih izkušenj sem moral preživeti, da sem dojel, da tam ljudje nimajo denarja za sendvič. Tam kuhajo polento in sladko zelje. Videl sem WC papir, videl sem pralni prašek, ostalo so bile pa vreče - vreče hrane, ki se jo kuha. Ker je to ceneje. Keksov ni bilo. Kakšen čips mogoče. Sokov samo nekaj, voda v 5 l kanistrih. Dejansko se mi še sedaj zdi silno bizarno, da sva z Majo dobila sladoled. Zraven ogabnih sendvičev in tekočine ki ni izpolnila pričakovanj, sva dobila lučke Algide s temno čokolado – moj najljubši sladoled v Evropi, kaj šele v prekleti JAR! Ne morem verjeti, da sem doživel vse to. Morda sem pa sanjal. Ali pa sanjam zdaj. Prepričan sem, da je tista ženička imela sladoled, vendar ga za ves denar na tem svetu ne bo dala dvema razvajenima belcema. Vrednosti so v tej deželi zelo jasno definirane. V drugem »ta velikem« mestu Johansville, je bilo trgovin več, ena je bila pravi nakupovalni center za njihove standarde. Ob vprašanju o sladoledu so se mi v vseh trgovinah zasmejali v obraz. V nakupovalnem centru so celo imeli nekaj sladoledov v škatlah. Nič kaj veliko mesto s tega vidika. So pa imeli večjo izbiro napitkov, medtem ko je hitra hrana ostala pri omenjenih treh ogabnih sestavinah. Ok, našel sem v »pekarskem kotičku« en kos neke pite z mesom. Tudi to sva pojedla. Kot omenjeno, je bilo približevanje tranziciji vedno najbolj duhamoren kos poti na vsaki etapi. Vedno se nama je zdelo, da nekaj s kilometri ni ok. Vedno je ostalo več km za prevoziti, kot sem jih jaz spotoma izračunal od kt do kt. Vedno se je od nekod pojavilo ekstra 20 km, nikoli nisva prišla v tranzicijo ob načrtovanem času, temveč kakšni 2 uri kasneje. Verjetno je vse skupaj stvar psihe, kakor se cilj bliža, tako energija pada, brzina z njo, nervoza pa raste, želje tudi, z njimi pa nestrpnost. Težko je bilo te zadnje km pred vsako tranzicijo. Zelo težko. Pravi test volje. Nobena hrana ni več prijala, nobena pijača, kilometri so se vlekli, najraje bi začel dirjati, samo da čim prej opravim s tem, pa nisem mogel bodisi jaz bodisi Maja. Brzina ekipe je pa vedno enaka brzini najpočasnejšega člana. In sploh nisva vedela, kako lepo nama je. Potem je pa prišla na vrsto etapa št. 9. Najkrajša, 3. kolesarska etapa. 124 km. Maja je že v štartu ocenila, da bo problem, k temu je namigoval vzpon in organizatorjeva ocena glede potrebnega časa. Zato sva splanirala pot tako, da se vzpneva na gorski greben do planinskega zavetišča v prvem kosu (cca 20 km in 1000 m vzpona) in imava tam 2 uri počitka. Na ta način sva si to etapo psihično razdelila na dva dela. Pametno. Vendar je bilo 2. del, samo 100 km z 2000 m vzpona, težko prežvečiti. Tako rukaste in strme gorske poti… Vse gor, ves čas nekam gor, ko je šlo dol, pa tako rukasto, da sva komaj vozila - znova nobenega zadoščenja. Na kolesu je bistvo to, da garaš na vzponu, poanta pa je v spustih, ko z malo energije premagaš veliko km. To ti da psihično zadoščenje, občutek, da si nekaj naredil, elan in voljo za naprej. Ni lepšega, kot potem, ko se na koncu spusta ustavim in rečem: »Moram zamenjati karto.« Ahhh, kakšen užitek je v tem dejanju. A3 format predstavlja 40 cm po širini, kar pomeni, da lahko ena karta, če gre trasa čez cel list, predstavlja 20 km poti. Na makadamih to vzame 1 uro. Na teh grebenih 9. etape pa je to vzelo 4 ure. Več ekip je imelo podobno idejo, da bodo spali v gorski koči. Na vzponu sem si večkrat ponovil staro mantro: »Če je težko meni, kako je šele drugim.« In dejansko sva celo ulovila dve ekipi pred sabo, skupaj smo ulovili tretjo, ki se je izgubila. Nas je ulovila četrta. V manjši zmedi, kje je odcep, sem povedel, drugi so taktično sledili na distanci in opazovali, ali bom odpeljal v brezdan. Suvereno sva z Majo zdirjala po dolinicah, naj se pizde vsaj namučijo slediti nama, če ne znajo najti svoje poti. Gorska hiša je bila totalen luksuz - več sob, več pogradov, povsod jogiji. Zgrajeno iz grobega lesa, betona in hladno kot pes. Vso obleko nase in v spalni vreči. Samo za ta dogodek sem na kolesi na prejšnji tranziciji privezal opremo za spanje in v nahrbtnika spravil vrečo nekih suhih sendvičev, ki so jih prodajali na tranziciji. Vzela pa sva le malo tekočine, da je ne bi vlekla na vrh hriba. V koči je bila obljubljena voda. ČAS ZA DETEKTIVSKO ZGODBO Tudi ta koča, kot večina, je imela rezervoar za zbiranje deževnice. Ki pa ni imel pipe. Cevi so vodile v kočo. Dolina okoli koče je bila poplavljena, blato povsod. Toliko mokrote, da nisem vedel, kje bi lahko zajel vsaj kolikor toliko čisto vodo. A voda bi morala biti v hiši, kot je organizator napisal. Vendar je v pipah ni bilo. Nejevoljni smo šli spat. Ekip je bilo več kot postelj. Dve ekipi sta že spali, ko smo mi prišli, eni so imeli defekt na biciklu in so skočili na nas, če imamo kakšne rezervne dele. Z Majo sva uspela zasesti pograd, en tim pa je ostal brez in so šli spat v drvarnico. Ni bilo lahko razpakirati vse opreme, roke so mi otekle, klobasasti prsti niso več ubogali. Vozel na vrvici je predstavljal nepremagljivo oviro. Kljub zmrzovanju sem spal kot ubit, ne vem točno koliko, verjetno 2 uri. Vračanje med žive in pakiranje je bilo še hujše. Nato znova iskanje vode. Pa organizator je napisal, da je voda! Vsi smo bili besni. Ene ekipe so po hitrem postopku odpeljale. Fruge ekipe so čakale jutro. Neka ženska je grdo kašljala celo noč. Kakšno voljo ta tekma potegne iz človeka… Z Majo sva si rekla, da greva naprej in bova poiskala kakšen potok. Dokler je bila noč, ni bilo težav. Zjutraj sva popila, kar sva imela, in vozila naprej. Ko je postalo težko, sva pripeljala v nekakšno naselje vikendic. Pri eni je ravno parkiral džip organizatorja, zraven štiri osebe ene ekipe. Maja mi je kasneje povedala, da gre za eno močno ekipo, a jaz si imen ne zapomnim. Zame je bilo bistveno to, da je rezervoar ob hiši imel pipo. Čudovita, prozorna tekočina, tako polna okusa! Maja zna zbirati informacije in je ogovorila ekipo ter omenila gorsko kočo. Zakaj da ni vode gor? »Ja, jaz sem zaprla ventil,« se je pohvalila ženska iz te ekipe. Debelo sva jo gledala. »Da ne bi glodavci onesnažili vode, lahko bi se še kdo okužil!« S polnimi bidoni me je obup minil, za agresijo pa nihče ni imel volje. Ekipa se je naložila v avto – imeli so črevesne težave, izčrpala jih je driska, ki so jo verjetno staknili na veslanju. Zaprli so vodo. Pač. Dovolite, da skočim v kolažu misli znova malo nazaj. Vredno se mi zdi opisati, kako sem psihično zmogel vse te kilometre. V štartu nisem vedel, kako bom zmogel drugo kolesarsko etapo, tistih 220 km. V tem srednjem delu proge sem na vsaki etapi uporabil psihološko samoprevaro. Morate mi verjeti, ko vam povem, da ni bilo lahko, če se morda komu tako zdi. Do T7 sta mojo ekipo zapustila dva moška, s katerima naj bi si pomagali in s katerima bi skupaj pomagali Maji – zelo zelo redke so ekipe, kjer se ženski ne pomaga z vlečenjem, rinjenjem ali nošenjem. Maja je nesporno zver z noro voljo in vztrajnostjo, vendar si nisem delal utvar, kaj me čaka. Do T7 sem se dvakrat soočil s smrtnim strahom, na viharnem grebenu glede ekipe, na kajaku zase. Do T7 sem opravil najdaljši treking v svojem življenju in najdaljšo kolesarsko turo v svojem življenju – in to zaporedoma. Sedaj je bila moja naloga, da podrem ta rekord, ki sem ga postavil včeraj. Zatekel sem se k že opisani metodi, s katero sem preživel zadnje mesece življenja - korak za korakom. Samo to etapo še opravim, potem pa magari odstopim. In je šlo! Celo zelo užival sem! Mletje kilometrov, občutek, ko najdeš kontrolo po 100 km, vse še vedno v timu, čeprav okrnjenem, srečuješ druge ekipe – na začetku smo se gledali izpod čela, tudi kakšna pikra beseda je letela: »Nimate prižganih zadnjih luči, pa so obvezne,« ali: »Vsi člani tima morajo priti na KT, ne samo eden.« Sčasoma je pa vse to zbledelo. Dlje ko je trajala tekma, bolj iskreno smo eden drugemu čestitali za uspeh, da se še vedno premikamo. Sploh ekipam, ki so bile v polni sestavi, sva z Majo vedno iskreno čestitala. Bile so vse redkejše. Občutki, ki so me prevevali ob tem rušenju osebnih rekordov, so bili nori. Toliko dnevnih ciljev, ki jih enega za drugim izpolnjuješ. Uspeh na uspeh. Bilo je dovolj časa tudi za filozofiranje. Z Majo sva debatirala, da na koncu koncev niti ni takšen problem odvoziti takšno dolžino – gre samo za čas na kolesu. In ta čas je v našem vsakdanu tako omejen. Nikoli si ne vzamem toliko časa, kot je potrebno, vedno v dan časovni okvir tlačim trening, čim več kilometrov, in se nato ubijam, ko poskušam priti v službo ali domov ob določeni uri. Tu pa tega ni. Vozil sem in gledal okolico. V nekem trenutku sem se zavedel, da mi sonce peče desno roko, ne več levo. Pogled na uro - 6 ur je minilo. Da sem spremenil generalno smer iz Z proti JZ je trajalo po 4 ure. Brezčasnost me je opijanila. Vse je bilo tako enostavno. Večkrat sem na progi pomislil na ženo in otroke. Včasih zaradi lepot, dvakrat sem jim poslal moje zadnje misli, včasih v želji, da delim občutke, ki so me razganjali. Želel sem, da bi jim lahko ta čustva in slike, ki jih vidim, nekako prelil. Tako kot mama lastovica izbljuva hrano otrokom – bizarna paralela - vendar čisto na mestu. Opazoval sem namreč lastovice, kako lovijo mušice. Spraševal sem se, kolikšna je verjetnost, da je katera od njih iz mojih krajev v Evropi. A tudi misli na družino so postale nekako čiste. Zelo čisto čustvo radosti in ljubezni, brez obremenjenosti, skrbi, obvez, dolžnosti, tempa življenja. Da bi še kdaj šel v službo, si v tistem trenutku sploh nisem znal predstavljati. Resno sem se vprašal, ali se bom znal vrniti v pravo življenje, ko bo vsega tega konec.

Najbolj globoko v misli o brezčasju in v samo-spraševanje, kako se bom vrnil v realnost, sem padel na etapi 8, trekingu. Najmanj tovrstnih misli pa sem imel na 5. etapi, kjer nas je čakalo 5. Del Najbolj globoko v misli o brezčasju in v samo-spraševanje, kako se bom vrnil v realnost, sem padel na etapi 8, trekingu. Najmanj tovrstnih misli pa sem imel na 5. etapi, kjer nas je čakalo VESLANJE. Z Majo se gledava, do vratu je v vodi. Veje, pod katere naju je odnesel tok, jo rinejo navzdol, vendar je očitno našla oporišče in se drži. Upam, da drži svoje veslo nekje pod vodo. Jaz se z eno roko držim za veje, z drugo držim veslo, ki se je zapletlo pod vodo, z nogami pa oklepam kajak, prevrnjen, ki ga tok rine pod veje. V spominu na dogodek je tudi občutek, da je ta prizor trajal in trajal. Verjetno se je vse zgodilo v nekaj sekundah, a zame se je čas takrat upočasnil. Ne prvič tisti dan. Pat pozicija, čisto nobene veščine, sposobnosti ali znanja nisem imel, s katero bi se lahko rešil iz nje. Čisto ničesar nisem znal narediti. Popolna in absolutna nemoč, držala sva se na mestu, dokler sva zmogla. Obup. Ta dan sem izkusil obup. Pa to niti ni bilo najhuje, kar sem doživel ta dan. Objavljene fotografije so po moji oceni kvalitetno filtrirane, le par obrazov, na katerih se riše zaskrbljenost, celo strah, najdem na portalih. Vse ostale slike prikazujejo veselje, zabavo, odločnost, znanje. Res pa je, da ni objavljenih veliko slik z veslanja. En-face je slikanih morda 10% tekmovalcev. Iz pogovorov z raznimi tekmovalci po veslanju, na T6 in kasneje, lahko zaključim, da je bilo zelo veliko ljudem vsaj neprijetno. Iz dejstva, da jih je na T6 kar nekaj po veslanju odstopilo, sklepam, da je bilo mnogim več kot neprijetno. Tudi dejstvo, da si je kar nekaj tekmovalcev potolklo noge v reki, kaže na to, da očitno marsikomu ni bilo lepo. In govorim samo o tistem kratkem času, ko sem komuniciral s komer koli na T6. Sem pa slišal tudi pogovore, da je bilo to veslanje najboljše v zadnjih letih na svetovnih prvenstvih. Slišal sem tekmovalce, ki so bili navdušeni nad veslanjem, ali pa jim slednje vsaj ni predstavljalo težave. Spet po drugi strani, je zelo veliko tekmovalcev kasneje na progi imelo težave z bruhanjem in drisko. Vsi krivijo reko. Baje je manj kot 10% ekip prišlo čez veslanje suhih, vsi so se vsaj enkrat obrnili. Kako zelo je to koga motilo, je pa zelo subjektivno. Po tekmi sem se pogovarjal z ekipo iz ZDA, v kateri sta bila dva usposobljena veslača na divjih vodah. Njim je bilo krasno. Naslednje leto organizirajo pustolovsko tekmo v Oregonu, na kateri bodo na veslaški etapi elementi 5. stopnje zahtevnosti. Na naši tekmi je bil za veslanje napovedana reka 1. zahtevnostne stopnje, zaradi dežja in narasle reke pa se je zahtevnost dvignila na 2. stopnjo. Po T3, kjer sta Marin in Tomislav odstopila, sva z Majo zjutraj v drncu opravila z 10 km trekingom do T4. Po dolgem spancu in obilice hrane sva bila polna energije, druge ekipe sva prehitevala kot za šalo. Nabrito in energično sva pripravila kajak: Iz kajak-bag-a sva vzela najino opremo, Marin in Tomas pa sta se pripeljala pobrat njun paket opreme, ker midva vsega ne bi mogla nositi na kajaku – vsa oprema je morala namreč z nama na čoln. Namestila sva sedeže za veslanje, se oblekla in nadela reševalna jopiča ter si na doseg roke namestila vodo in hrano za veslaško etapo. Nahrbtnika in ostalo sva spravila v suhe vreče in jih pričvrstila na kajak. Nato sva morala to čudo nositi – pravilo pravi brez vlečenja. Prvi pomislek je bil, če je organizator pri pravi. Dali so nam sit-on-top kajake in to tako težke, kakršnih v življenju še nisem videl. Sledovi v travi predhodnih ekip so bile od brazde kobilice čolnov – ok, očitno ni bil v nama problem. Že vstop v vodo je bil izziv, morala sva prečkati stranski rokav in hitro sem zaključil, da nima smisla truditi se ostati suh. To je bilo pametno, ker je bila prva brzica takoj za ovinkom. V čoln, to trdo, težko reč, bolj podobno opeki kot nečemu kar naj bi plavalo, sem se usedel samozavestno na zadnji sedež, kot krmar. Nekaj malega izkušenj z rekami imam in zgodovina priča, da vsaj na mirnih vodah, veslam in krmarim precej dobro. Pod rit sem si dal še 4 cm debelo peno. Ključna skrb v pripravah na 65 km veslanja je bila sledeča - da bo rit zdržala, da bo hrbet zdržal, da ne bo (preveč) žuljev in da ne bodo roke odpovedale. Podpora za ledveni del, pena pod ritjo, karbonsko veslo, rokavice in tehnika veslanja z rotacijo telesa je bil odgovor na analizo težav. 65 km ne bi smelo biti prevelik zalogaj, čeprav ne Maja ne jaz še nikoli v življenju nisva toliko preveslala. A štartala sva ob 10:00, do 19:00, ko se je začela noč, sva imela torej 9 ur. Točka na reki, do katere je bilo veslanje ponoči prepovedano (zaradi brzic) je bila cca 50 km daleč. 9 ur za 50 km. Mačji kašelj. Planirala sva kakšen postanek ob reki za hrano in počitek. Zadnji del, 15km, lahko veslava tudi ponoči, če bo treba. Namestil sem se in pričel dobivati občutek za čoln. Težak je, odzivnost slaba, s karbonskim veslom je krmarjenje eno sranje. Kar precej naju ziba… in je minilo tistih 15 sekund do prve brzice. Debelo sem pogledal valove pred sabo, na hitro deduciral, kje je kamenje, in pognal čoln. A to ni bila brzica – to je bil sistem brzic. Lekcije sem se naučil prevrnjen v vodi. Oprema je letela, vesla so šla svojo pot, iskal sem oporo za noge, a reka je bila pregloboka. Zaplaval sem za kajakom in hitro ugotovil, da mahanje v tem toku nima nobenega haska. Bolj na trzaj sem uspel uloviti rob čolna in nato grabil pod vodo, kje je veslo. Nato naju je nekako odneslo malo proti obali, kjer sem uspel najti oporišče, tudi Maja je nekako preživela prvi tuš z vso opremo v rokah. Ok, sprememba taktike. To sranje od čolna ima zraven vsega ostalega še grozno visoko težišče. Tisto peno izpod riti sem dal med noge (in jo ob naslednjem prevračanju izgubil skupaj s še nekaj neobvezne opreme), dodatno sva pričvrstila vso opremo na kajak. Zlezla sva gor, počasi šla naprej (beri - šla zgolj tako hitro, kot je nosil tok) ter se jezila, kako za hudiča da voda nič ne odteka iz čolna! Pa saj ima luknje za odtok prekleto! Brez heca, ves čas sva bila z ritjo v vodi. Mislim, verjeno je problem v meni, verjetno je ta čoln čisto ok za takšno reko… za tiste, ki znajo. Z malo več adrenalina sem začel reko podrobneje opazovati. Vodar sem po stroki in gladinske krivulje ter turbulenten tok so moj vsakdan – v formulah. Prepoznal sem glavni tok - matico, videl sem kako poteka skozi krivine reke. Hitro sem zaznal, da mirni tok ob matici ni kaj bistveno miren, saj je bilo preprosto preveč vode (reka je poplavljala). Tanka črta med tokoma različne hitrosti ni bila uniformna, ampak se je mestoma turbulentno vrtinčila v počasnejši tok. Te točke so bile zelo nevarne. Že tako je čoln v trenutku zavrtelo, če ni bil popolnoma poravnan s strugo. Na mestih teh turbulenc pa ga je zarotiralo še v drugi osi (zaustavilo in prekucnilo). Težava so bila tudi podvodna vrtinčenja. Na gladini so se manifestirala kot podvodni izvir. Te turbulence so bile vsepovsod - v matici, ob robovih, na sredini, na brzicah, pod brzicami… Pričale so, da je dno struge izredno razgibano, da so pod vodo skale. Voda je bila rjava, popolnoma motna. Razen sprememb na gladini, nisem v vodi videl ničesar. Iz aero posnetkov, ki so jih naredili fotografi med tekmovanjem, se lepo vidijo skale na površini vode. Vse izgleda tako pregledno, tako očitno, tako pod kontrolo. Sedeč v čolnu pa sem te skale zelo težko opazil. Stegoval sem vrat kolikor sem lahko, a to, kje je skala, sem prepoznal bolj po gibanju vode, ki se je prelivala čez skalo in ustvarjala »hribček«. Kako točno se voda vrtinči, pa nisem znal oceniti. Videl sem gibanje gladine, vendar nisem imel pojma, kako bo to vplivalo na čoln in kaj je potrebno narediti. Nekako sem peljal čez vse to in na najmanjši trzljaj, ko je čoln želelo obrniti v eno ali drugo smer, pretirano popravljal smer. S karbonskim veslom je bilo to živo sranje in stokrat sem preklel, da sem se pustil nagovoriti, da ga vzamem na tekmo. Ta reka je bila nekaj popolnoma novega zame zaradi morfologije. Jaz po reki na granitni podlagi nisem v življenju veslal in povem vam, da je vse drugače. Oblike so bolj izražene, reka vijuga mimo kamnov bolj izrazito, sami kamni so bolj zaobljeni, bolj stopljeni z reko in se voda lepše preliva čez njih, tako da ostanejo nevidni do zadnjega trenutka. Niso ostri, kot naš apnenec, ki tudi pri zaobljenih kamnih reže vodo. Še huje pa je to, kako dramatično zavija sama struga. Apnenec ne predstavlja takšne ovire toku in reka se vije bolj organsko. Granit je pa odporen in lomi matico pod kotom 90°. Ko se struga zaleti v skalnato steno, odbije vodo v desno ali levo. Zame ekstremi, so bili nekaj normalnega na tej reki. In jaz nisem imel pojma, kako naj čoln spravim skozi te zavoje, saj ga je inercija preprosto odnesla v steno. Če sem vodil po »mirnejšem« toku ob matici, nisem mogel zvoziti ovinka, ker z Majo nisva zmogla potrebne moči za vplivanje na smer premikanja; vrglo naju je v matico pod grdim kotom in potem je bil kažin. Običajno je bilo najbolje vsaj v začetku štartati v matici in potem z divjim veslanjem vplivati na smer. Včasih se nama je uspelo iztrgati in sva lepo sekala oster ovinek, včasih sva se z nogo odrivala od brega in vedno, čisto vedno sva za dlako lovila ravnotežje na pretežkem čolnu s previsokim težiščem. Vrtinci so me vsakič znova presenetili. Še večja težava so bile veje nad reko. Brežine so bile popolnoma zaraščene. V prvem delu reke, ko je bila struga izrazito vrezana v manjši kanjon, sem aktivno iskal pot pobega iz reke. Nisem ga našel. Trstičevje, dračje, grmovje in drevje – vsa flora je molela prste nad vodo in naju želela pomesti s čolna. Vem, kako se nastavi veslo, da odbiješ veje, reka Krka te nauči takšnih reči in o tem sem hitro podučil tudi Majo, vendar je pri tisti hitrosti toka in gostoti vej bil udarec večkrat premočan. Najbolj grozno je bilo pa to, da brzice niso sledile logiki, ki sem jo navajen. Na vseh rekah, kar sem v življenju veslal (ok, nimam nekih silnih izkušenj - Krka, Kolpa in Soča), je za brzico ali brzicami tolmun. Vsaj nekaj 10 m mirnejše vode, da prideš k sebi, poravnaš čoln, si ogledaš naslednji izziv, nastaviš premec in pridobiš hitrost. Ali, če padeš iz čolna, da splezaš nazaj vanj. Tukaj je bila pa brzica za brzico. Nisem mogel zadihati! In ko sva padla v vodo ni bilo prilike, da bi se umirila in počasi splezala nazaj. Čoln sem vedno moral obračati tako, da sem se vkopal, ko sem končno našel pod nogami nekaj, kamor sem se lahko uprl in nato s čisto fizično močjo obrnil tisti Titanik na pravo stran, pri čemer privezani nahrbtniki nikakor niso hoteli iz vode, nakar sva motovilila z vesli in se nekako držeč se za trstičevje ob obali skobacala gor; največkat sem jaz skočil drugi in v naslednjem trenutku moral že krmariti. Dejstvo je, da je ta spis opis amaterja. Dejstvo je, da bi tudi Maja, čeprav šibkejša, lahko pomagala v vsem, tako v veslanju kot v obračanju čolna iz vode – če bi ji jaz znal reči, kaj naj naredi. Kam se naj postavi, kaj naj prime, kako naj zavesla. Pa nisem imel pojma, kaj naj jaz delam in še manj, kaj naj njej rečem. Ona je stoično prenašala vse tegobe in nama obema rešila življenje v trenutku, ko sem jaz izgubil pamet. Obrnila sva se tretjič in tok naju je nosil čez brzice, zaletela sva se v steno, tam je bila voda najgloblja. Samo nemočno sem lahko mahal. Ulovil sem se za neko vejo in pod nogami začutil vejevje in neko deblo. Ustavil sem najin splav in iz petnih žil izvlekel moč, da sem obrnil čoln. Bil sem obupan, bil sem izčrpan. Maja je potrpežljivo čakala, da sem ji dal znak in je splezala gor, jaz sem znova našel moč inskočil gor, prevzel veslo in že krmaril naprej in znova naju je odneslo v neko steno, kjer sem se namenoma zataknil z nogo – nisem želel iti naprej. Nisem mogel naprej. Začel sem noreti. Nisem si mogel privoščiti še enega prevračanja, ker nisem več imel moči. Hotel sem ven, a ni bilo kje. Edina pot je bila dol, a iti dol me je bilo strah. Saj zdaj ko pomislim, je bila verjetnost resne poškodbe ali celo smrti, izredno majhna. Jopiči so naju držali. Takrat sem težko razmišljal trezno, a če bi se sprostil in pustil vso opremo in čoln in veslo, da gredo k vragu, bi me tok pač nosil dol. Dejansko se tudi takrat nisem zares bal za življenje; nisem osvestil, nisem imel časa razdelati vse možne variante, samo v podzavesti je bil neznanski strah: In potem kaj? In tudi sedaj, s kozarcem vina v roki, ko doro razmislim, nimam pojma, kaj bi bilo potem. Kaj bi brez čolna in 40 km od tranzicije? Mobitel in GPS lokator sta bila v nahrbtniku na čolnu. Pomoči ne bi mogla poklicati. Bi plavala? Bi šla ven in nato peš… Kam? Bi odstopila? O porazu so odločale sile, na katere nisem imel vpliva. Je bila sploh tekma vredna vsega tega? Ni bilo kapacitete razmisliti o vsem. Možgani so se zdruznili v kepico in se cmerili. Maja je bila neznansko kul in me je kvalitetno mirila. Sicer nisem oseba, ki bi bila hudo dovzetna za besede od zunaj, ko sem v krizi, a v tistem trenutku je dosegla to, da jo je slišala logika v meni, ki je popizdila, razbila vrata v sobo cmizdravcev in oklofutala vse po vrsti. Edina pot je dol, torej pojdi dol. Zavestno sem začel pumpati adrenalin v kri, stisnil čeljust in stokal skozi zobe. Nekako sva prišla skozi. Vzdolž reke sva morala štirikrat iz vode in nositi čoln okoli slapu ali neprehodnega odseka. Ti postanki so izpadli fenomenalno. Na prvem sva se sesedla in pomalicala, se dodatno oblekla, zbrala voljo in odrinila naprej. Ti izhodi so bili krasen presek, da sva malo zadihala in se sprostila s čvrstimi tlemi pod nogami. Tako da pavz, ki sva jih planirala, nisva potrebovala. Čoln je bilo treba »nositi« od 100 do 300 m naokoli. Čeprav naporno, je bila osvežitev vleči tisto klado. Skoraj maščevalno sem si dal duška nad tem prekletim kosom plastike. Zdaj, ko so rezultati uradni, lahko tudi to napišem. Ok, imel sem toliko srca, da sva ga čez ostre kamne ali beton nosila. Morda boste, po vsem jamranju, ki sem ga izlil na papir, presenečeni, da sva se obrnila 5 krat. Kaj pravite? Je to veliko ali malo? V manjše zadoščenje mi je dejstvo, da me je reka vrgla na limance točno 1 krat z vsako opisano finto. Reka se je s časoma prevesila v bolj ravninski tok, morfologija nama je dala vedeti, da bo brzic manj. Čeprav je bil tok še vedno hiter, je bilo manj tistih pravih brzic in šlo je lažje. Že lep čas se nisva prevrnila, do trenutka, ko sem izgubil ostrino in sem čisto brez razloga pustil, da naju je odneslo v uvodoma opisane veje, ki so naju pometle. In tako sva obtičala v tistem klobčiču vesel, udov in vej, v mehurčku časa, medtem ko je voda drla mimo teles. V srednji šoli sva s prijateljem zahajala na en spektakularen hrast sredi lepega travnika. Vzpon in spust po deblu brez vej je zahteval točno določeno kombinacijo prijemov. Enkrat sem ob spuščanju sredi debla, kakšna dva metra nad tlemi, izgubil ravnotežje. Priznam, da nisem bil čisto trezen (kar je mil opis mojega psihofizičnega stanja takrat), a to ni bil razlog, da se je čas ustavil v stilu Matrixa ali Punisherja. Kajti to se mi je zgodilo večkrat v življenju in o takšnih doživetjih so mi pripovedovali tudi drugi. Skratka, padal sem s hrbtom nazaj in pomislil, da je pod hrastom polje hudo neprijetnih kopriv. Polje se širi cca 2 m od debla in fino bi bilo, če ne bi padel vanj. Zato sem se v trenutku horizontale odrinil od debla, priletel na hrbet in se s prevalom nazaj prekucnil v normalno stoječ položaj. Izven polja kopriv. Zakalkuliral sem se edino glede nahrbtnika – tetrapak soka je eksplodiral (na srečo je bil takrat samo še sok v nahrbtniku). No, 20 let kasneje v reki sredi Afrike nisem bil tako razposajen. Gledal sem Majo v oči in bil sem obupan. Nekaj ur prej, po tisti halvariji, ko sem izgubil pamet, sem jo direktno vprašal, ali se je ona že kdaj spustila v podobno norost, pri čemer se je morala prepustiti človeku, ki ne obvlada situacije. Zase lahko rečem, da mi je bilo grozno. Če bi bil odgovoren samo zase bi še nekako šlo. Jaz sem poslal zadnje misli moji družini in naj se zgodi, kar se mora. Vendar je bila tu še ena oseba odvisna od mene. Maja mi ni dala zadovoljivega odgovora, kasneje, po tekmi, je pa nisem več spraševal, ker nekatere reči bolje da ostanejo neizrečene. Vztrajal sem v tistem mehurčku, dokler je šlo. Čutil sem, kako mi čoln milimeter za milimetrom polzi med nogami. Tisti neokreten, težak, neugleden kos plastike, na katerega so bili vezani vsi upi, želje in uspeh tekme, mi je dokončno zdrsnil in odnesel ga je tok. Spustil sem veslo, spustil sem vejo, planil sem po drugi strani mimo Maje in grabil za pesjanom, ki je bil gladek kot sipa. Vtaknil sem prst v luknjo za odtekanje vode, se obrnil in mahal z roko pod vodo čim bolj na široko in iskal veslo. Še par metrov in začutil sem skale pod nogami. Prožil sem jih ampak upočasnjeval sem, s čimer se je upor vode večal. Maja, ki je tudi planila za čolnom, se je naslonila nanj, tako da sem znova zdrsnil. V obupu sem kriknil, da ne morem držati vsega, ravno takrat se je tudi ona bolj zataknila med skale kot zavestno stopila (na tranziciji je imela lepo obtolčene noge). Zgrabil sem trstičevje in s telesom nekako stisnil čoln ob obalo. In dihal. Pri kobacanju na čoln sva bila tako izčrpana, da sva se brez razloga znova prevrnila. Še eno obračanje čolna – privezani nahrbtniki niso in niso hoteli iz vode. Še nikoli v življenju nisem kričal od napora. To filmsko kričanje sem vedno smatral, da je idiotsko: Namesto v zvok bi lahko to energijo vložil v fizično delo, kajne. Nikoli v življenju, do takrat, nisem kričal od napora. V drugo nama je uspelo, da sva odplula naprej. Sledilo je sila zabavno plutje pod (pre)nizkim mostom – Ocenil sem, da bo šlo in sem rekel Maji, da se bova ulegla nazaj. Dodal sem, da se mora uleči nižje. Most se je hitro približeval in malo bolj panično sem ji rekel, naj se uleže še nižje… čutila sva betonski nosilec na dlakah nosu. Majke mi – vsi lektorji, ki boste popravljali ta spis – DA SE MI NE DOTIKATE TEH BESED: MAJKE MI. In za konec, akumulacija hidroelektrarne, cca 15 km veslanja. No, karbonsko veslo mi je prišlo vsaj malo prav. Da ne bo vse prelahko, je zadnjih 5 km pihal bočni veter in naju nosil v obalo, ter nama dodal 15' veslanja – res sva malo veslala teh 65 km, tako da sva bila vesela in sveža. Ocvirek za konec: Organizatorji so zahtevali, da čoln odneseva na nasip HE, po skalah, kakšnih 5 višinskih m. Maja je prosila malo bolj možatega frajerja od mene, da poprime. Še malo bolj masten ocvirek: Organizatorji so zahtevali, da čoln odneseva pod nasip HE, po skalah, kakšnih 25 višinskih m dol. Padal je mrak, tako da niso dobro videli, kaj počneva s čolnom… In še žlica žarke masti za resničen konec: Ko sva vse prepakirala, je bilo treba nositi kajak-bag na tranzicijo 6, 3 km daleč. Poglejte, vse je bilo mokro, prepojeno z vodo, tisto prekleto vrečo sva nosila, in verjemite mi, da sem štel korake, da sem stokrat premeril razdaljo na karti, in verjemite mi, da je bilo prekletih 5 km in ne 3 km, kot je napisal organizator. Eno dobro uro pešačenja po vsem tistem sranju s tisto prekleto vrečo vode na ramenih… Hvala Maja, da si prenesla ves sarkazem in cinizem, ki sem ga izlil v tisti uri. Za zaključek: Mislil sem, da nekaj vem o veslanju, pa očitno ne vem ničesar. Še huje, reka, ki so jo opravili vsi, tudi nič bolj vešči od mene, me je poslala jokat v kot. Nič kaj hvale vreden uspeh. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem tako cmizdril. Saj ni bilo zares nevarno. Res ni bilo nevarno. Konec koncev se nikomur ni nič resnega zgodilo. Ni bilo nevarno. Tudi takrat ne, ko nisva uspela priti iz vode pred slapom, ker je bil tok prehiter in oznake organizatorja glede izhoda slabe. Bil sem otopel, brez čustev in brez volje. Popolna otopelost. Nisem imel boljše ideje kot to, da porinem noge v vodo upajoč, da se bodo zataknile za nekaj kot sidra. Namreč, za znižanje težišča čolna sem noge molel čez stranice večino veslanja. In so se zataknile, med dve skali. Na srečo. Na srečo je bil ravno takrat na obali drug tim. Na srečo so nama priskočili na pomoč in naju potegnil iz slapu na suho. Saj ni bilo zares nevarno. Saj ni bila resna težava nagoltati se vode – jaz sem se napil žganja, Maja je pa z močjo volje zadržala drisko vse do cilja. Drugi timi niso imeli tako močne volje. Ali žganja. Tudi podhlajenost in potolčene goleni niso neka huda reč. Resnično menim, da sem pretiraval takrat na reki in da pretiravam zdaj. Res je, bilo je kakšnih 50 do 100% več vode v strugi kot normalno. A to so bile samo manjše poplave. Saj je bila vidljivost slaba in tok zahrbten. A če bi si oblekel neopren, sigurno ne bi bilo tako strašno. Tako lahko sklenem, da sem si v bistvu sam kriv. Nimam kaj dodati kot to, da se nameravam vpisati v tečaj veslanja na divjih vodah.

Tako. Pa sem dal iz sebe veslanje. Ni bilo lahko. Za predzadnjo temo sem si pa pustil jedro mojega udejstvovanja. Tisto, kar je del moje duše. Spis, ki se paca v meni od 30. kilometra pustolovke do zadnjega od 983 km. Kaj pravite, bo dolg? TREKING Kot orientacist sem bil na veliko treningih. Ne toliko, kot bi moral za vrhunske dosežke, ampak veliko. Ko pustim mislim, da poletijo prosto po arhivu vseh slik gozda, dreves, poti, podrasti, pobočij, potokov in ostalega kar je treba prečiti v naravi, se mi pred očmi začne vrteti film diapozitivov, ki ga lahko poljubno upočasnim, da si ogledam kakšen detajl, da iz slike zavonjam takratni letni čas, vlago Finske, hlad Pokljuke, ostrino Avstrije in Italije, kamnitost Notranjske, mivko Bolgarije in Madžarske, valovitost Danske, podrast Škotske. Ne vem, kolikšen del spominov je konstrukt – raziskave kažejo, da vsakič, ko potegnemo spomin v zavest, vplivamo nanj in ga spremenimo. Ga kontaminiramo. Ga prilagodimo trenutnim prepričanjem, željam in idejam. Meni je vseeno. Ker uživam. Kot se je izrazil eden od mojih trenerjev, ki sem jih v življenju imel: »Trening je kot depozit na banko, ki ga hraniš za takrat, ko ga boš potreboval«. Govoril je predvsem o dolgih zimskih treningih, ki jih vnovčiš ob spomladanskem prehodu v obdobje hitrih treningov. A ideja je globlja, vedel je on, zdaj vem jaz. Hvala Bob. Morda sem se natreniral z vsemi analizami po treningu in tekmah, morda je razlog kaj drugega – ko pogledam karto in se spomnim terena in proge, lahko zavrtim film skozi cel trening/tekmo. Razumljivo, z oddaljenostjo v času je lukenj v filmu več. Ko sem se začel ukvarjati s trekingom, sem bil presenečen, da tudi za tekmo, ki traja 5x dlje od orientacijske, lahko naredim enako. Še posebej nekateri dogodki so se mi vrezali v spomin. Večpomenski in kultni Goli otok trek. Moja prva ultra na Rabu. Grobnik trek po smrti Ljubasa. Sljemenski treking – prvi treking, kjer sem se zavestno porinil čez rob sposobnosti. Pašman trek, kjer sem kot novopečeni ata ugotovil, da nisem več pripravljen tvegati toliko, kot prej. Brtonigla trek, mislim da leta 2016, kjer sem bil v formi življenja. Pustolovske tekme trajajo še dlje, a pomnilnik ima kapacitete tudi za to. Prva pustolovka v Medulinu in to z Vedrano. V timu z Aljažem nočni KIC v Rijeki, ki me je spremenil za vedno. V tem trenutku bi lahko spisal spis o tej tekmi, ki se je odvila pred 10 leti. Prvič v življenju sem šel na napačen hrib. Orientacist! Na napačen hrib! Nisem si mislil, da se mi lahko kaj takšnega zgodi. Prvič v življenju sem prebedel noč. Ljubas, konkurent, je delil z mano vodo, ki je ni mogel pogrešiti. Vsak dan ga pogrešam. ARC letos, moja prva prava pustolovka, je bil izziv. Pet dni trajajoča tekma. Lahko zavrtim v mislih tudi ta film, ko pogledam karto? ARWS, 7 dni. Pred sabo imam 47 kart A3 formata merila 1:50.000. Tekom tekme sem vse opravljene karte shranili v nahrbtnik in jih na tranzicijah zapakiral. Prinesel sem jih domov in jih posušil ter zravnal. Dve karti sta mi žal razpadli, dve sta poškodovani, ostale so pa tu. 1000 km spominov. Dolgočasno nabijanje pašnikov prvih 30 km prve etape v Afriki je organizator namenil temu, da razvleče 109 ekip in da nam izprazni zaloge energije in volje. Sledilo je 20 km peščene svile, ki je bila prvi stik z lepoto. Lepota narave in lepota dimenzij prostora in časa so zahtevali, da se prvič zazremo vase in se vprašamo, iz kakšnega testa smo. 20 km neskončnosti valov, ki so srkali odločnost. Koliko je je v nas? Za lonček? Ali za bazen? Kako hitro bo odločnost skopnela? Kako daleč smo pripravljeni riniti? Kako daleč v neznano, v duha, v tveganje, v poškodbe, kako daleč v bolečino, v puščavo, v hribe, v noč, kako globoko smo pripravljeni testirati voljo? V moji ekipi, tako na ARC kot v Afriki, sem imel prednost - bil sem navigator. Večkrat razmišljam o še eni vrste volje, ki je jaz ne poznam, so jo pa zagotovo izkusili drugi v timu. Kaj jih je vodilo, da mi sledijo povsod? Brez ugovora. Brez komentarja. Jaz levo, oni levo. Jaz v hrib, oni za mano. Jaz v grmovje, oni stokajoč, v svojem tempu, kakor je pač šlo. Jaz v noč, oni v noč. Jaz v dež, v točo, v mraz, v reko, v neskončno pobočje, v puščavo… V PUŠČAVO… Oni za mano. Kakšen test volje je to? Kakšne strahove mora človek odriniti na stran in iti naprej? Kakšno zaupanje to zahteva? To je moč ekipe. 2. treking smo štartali z nočjo. Ni mi bilo vseeno, a število omenjenih diapozitivov priča, da sem vedno v življenju prišel čez karkoli sem že moral. Ob vznožju hriba je bil prvi oreh, najti sem moral pot. Vzel sem si čas, kolikor sem ga potreboval in mirno našel pravo stezo. Prihajal je dež, po polnoči bo postalo mokro. Za prvim hribom nas je čakal spust po vrvi, na katerega sem moral iti z osmico, ker sem gri-gri pozabil. Osmice nisem uporabljal 10 let in sem bil nervozen, strah me je bilo. Kaj pa če se po mokri vrvi ni enako spuščati? Nimam izkušenj. Malenkost sem hitel in gnal ekipo, a ne preveč. Lepo smo se premikali. Padel sem v fokus. Zdramil me je zgolj veter, moral sem se obleči. Kasneje dež in kontrola nahrbtnika ter opreme, če je zaščiteno vse, kar mora biti. Preostale ure sem pa tolkel azimut. Ocenil sem, da so na planoti povečini pašniki, ki jih sekajo ograje in da ni ovire, da grem vse naravnost. Šlo je dobro, a vedno sem prišel nekako preveč levo. Že 230 km sem se ukvarjal z vprašanjem, kako to da karte, kompasa in terena nikakor ne morem poravnati in da me vedno vleče v levo. Nato mi je pa kapnilo. Spomnil sem se komentarja Bajića pred startom glede severa, ki ga takrat nisem razumel. Karta ni orientirana proti magnetnemu severu temveč proti geografskemu severu! Eureka in šok! Pa kako, da tako pomembnega podatka niso povedali ali napisali na karto??? Ni kaj, resnično smo razvajeni pri nas, na Balkanu, glede kvalitete kart. Mozgal sem, koliko že znaša odklon med obema severoma? 12°? JAR je na istem poldnevniku kot rodna gruda, vendar ali je odklon na južni hemisferi enak? Vizualiziral sem globus in risal azimute ter odklone, nato pa zaključil, da bo bolj robusten pristop pravi. Orientiral sem karto po eni od ograj, ocenil, kolikšno je odstopanje od igle na kompasu in se nato naučil, da sem ob vsakem orientiranju karte, z roko trznil v levo. Vsakih 15 sekund. Šlo je. Vsakih 15 sekund. Na ARC sem testiral pogostost kontrole karte. Ugotovil sem, da je pogled na karto s kompasom okvirno vsakih 7 sekund prava frekvenca. To je zadoščalo, da smo sledili zastavljeno smer in da sem v seštevku dovolj časa gledal karto za kontrolo variante (pogled na karto traja cca 1 sekundo, razen ko primerjam variante in izbiram pravo - takrat vzame več časa). Če sem gledal redkeje, nisem pričakoval križišč in sem zgolj spremljal posledice – se pravi odpravljal napake, namesto pričakoval spremembe. Zato se recimo na ARC nisem smel preveč pogovarjati z ekipo (razen kjer je bila napadna točka - recimo hrib - vidna na daleč). Tudi v Afriki sem pričakoval podobno, a se je izkazalo, da karta merila 50K, pa tudi enostavnejše trasiranje, zahteva manj pozornosti. Frekvenca 15 sekund je bila čisto ok. Na kolesu je bilo malo drugače – tam sem gledal karto bistveno redkeje, a sem jo gledal bistveno dlje časa, da sem jo orientiral in prebral vse potrebno. Spuščanje po vrvi je bil izziv za ekipo. Nismo dobro skomunicirali strahov. Jaz nisem povedal, da se bom zaprl vase in svoj strah obvladal sam. Maja ni povedala, da se mora ukvarjati sama s sabo. In Tomislav ni povedal, da potrebuje pomoč. Tako da, ko se je vsak namestil na svoj štrik, je krenil vsak po svoje in Tomislav je ostal sam. Marin je edini ostal ob njemu in ga bodril, a Tomas ni zmogel in se je odpel. Marin se je spustil in se peš vrnil po njega nad slap (zopet čudna pravila organizatorja) a Tomas je vmes v imenu ekipe, samo zaradi nas, zbral pogum, se vrnil na štrik in se korak za korakom spustil. Vsaka mu čast. Sledil je en tak na pol kanjoning, na pol roštanje po džungli do kontrole in nato še malo vohljanja za prehodi skozi afriško grmovje nazaj na planoto. In nato znova azimuti. Na tej točki nisem bil prepričan v prehodnost terena tam, kjer ni pašnikov. Ta gorski, neke vrste subtropski gozd, je bil mestoma zelo neprehoden. Nisem si upal tvegati pet km azimuta, da na koncu ne bi našli poti. To je bila cena noči – če bi bili tu podnevi, ne bi bilo težave in palili bi naravnost, tako kot druge ekipe. Tako pa sem vzel varianto, ki jo sigurno ni vzela nobena druga ekipa. Ciljal sem cesto in nato prehode navzdol – a ničesar ni bilo. Vse kar sem imel, so bile izohipse na karti merila 50K. Povedano drugače, da zaznaš spremembo terena na karti moraš hoditi 15 minut in nato ocenjevati, ali greš točno. Tudi čez to smo prišli brez težav. Pot nam je presekala ograja visoka cca 6 m z opozorili, da streljajo na vsakega. Vrata zaklenjena. Ni nam bilo jasno, kaj zdaj. V navodilih organizatorja je za to kontrolo eksplicitno pisalo, da naj ne plezamo čez to ograjo. Iskali smo prehod, nato pa videli druge ekipe, kako hodijo po drugi strani. Toliko o navodilih organizatorja. Zlezli smo skozi eno luknjo za jazbece in nadaljevali. Na vzponu sva padla v krizo Tomas in jaz. Ata Marin je očitno utrujenega Tomasa privezal s štrikom in mu vzel nahrbtnik. Jaz se vedno pretvarjam, da zmorem več, kot je res, tako da moji znaki niso bili tako očitni. Zaostal sem in si vzel 10 minut zase, se brez ihte preoblekel in okrepčal. Nato pa stekel za ekipo. Pod vrhom prva navigatorska neumnost na tekmi. Pas grmovja, ki je rastel pod golim vrhom tako, kot pri nas ruševje, se je počasi redčil, moč vetra in gostota megle pa je naraščala. Šli smo v oblak. Moral sem se obleči in da ne bi ekipa stala zaradi mene, sem jih napotil v smer gor. Ko sem pritekel za njimi mi je hitro postalo jasno, da gredo v napačno smer. Napako sem naredil zaradi enostavne neumnosti: A3 format sem prepognil točno na pol, da sem ga spravil v folijo A4. In kontrola je bila točno na pregibu. Mislil sem, da ne bo težav, a varianta me je vodila čisto malo na drugo stran papirja, nato nazaj na prvo po KT, pa znova na drugo stran. Ne vem, če me razumete, a vedeti morate, da je to totalna neumnost in začetniška napaka zaradi zlaganja karte. Pri merilu 50K so na vsakem milimetru karte krucialni podatki, ki odločajo o natančnosti navigiranja. In jaz sem spregledal sedlo. Ni bilo druge, v vetru in dežju sem moral razpakirati karto in jo zložiti drugače. Napol je razpadla a dobil sem podatke, ki sem jih potreboval in nas odpeljal na pravi vrh. Sledili so kilometri makadamskih cest po dolinah in genialne granitne oblike. Nismo mogli verjeti, da je vse to naredila narava. Kamnite gmote so od daleč izgledala kot pradavna mesta, kot ostanki civilizacij. Še ko smo prišli bližje, so možgani videli preveč vzorcev, da bi sprejeli dejstvo, da to niso izklesali ljudje. Optične igre so nas zaposlovale ure. Nato pa smo se pričeli vzpenjati proti najvišji točki naše tekme, krenili smo znova gor, v viharni vrh visok 1600 m in v usodo. Rastlinje, razen trave, je izginilo, teren je postajal vse bolj strm, naraščal je veter. Videl sem oblak nad sabo, čutil sem veter, slišal sem grobno tišino pred viharjem. Ustavil sem ekipo in jim povedal, da gremo v sranje. Gor bo resnično zahtevno, veter bo in mraz. Za vrhom nas čaka 10 km grebena. Oblekli smo se, stisnili zobe in šli. Oblečen sem bil v vetrovko in plastično pelerino, ki je pokrivala tudi nahrbtnik. Prebijali smo se po brezpotju čez travnike in se izogibali kamnitim stenam ter grizli kolena v strmino. Veter je naraščal. Ko se je uprl vame, je vleklo iz mene vso obleko. Pelerino je vleklo z mene, dež je nosilo vodoravno. Kapuco mi je ali slačilo ali metalo preko oči, da nisem videl. Vse to plahutanje, pa tudi bobnenje vetra, je tako motilo vid in čut za ravnotežje, da se mi je na trenutke zvrtelo. Pri vsakem pogledu nazaj, da sem ohranjal stik z ekipo v megli (slišali se nismo nič, zrak je bobnel od vetra), sem bil zelo previden - ob vsaki rotaciji me je skrbelo, da bom izgubil ravnotežje, večino časa sem pa stal nad kakšno steno. Na vrhu je veter divjal neovirano in oblival nas je tok mešanice megle in dežja, kasneje pa toče – vseje neslo horizontalno. Ekipo sem vodil malo pod grebenom, kjer sem našel police nad prepadi, ki so bile prehodne in ravno toliko pod grebenom, da je bilo vsaj malo zavetrja. A mestoma smo morali prečkati greben in poiskati odcep grebena in tam je bilo noro. Težavo sem imel tudi s karto. Zaščita ni zdržala in voda jo je razmočila. Barva se je popolnoma razmazala, edino, kar je ostalo malo vidno, je bila črta flomastra. Teoretično bi lahko rekel Marinu za rezervno karto, a kako jo v vetru in dežju spakirati v folijo, da tudi ona ne razpade? Izmeril sem razdaljo in preprosto vodil po azimutu, grebeni so se na srečo lepo lomili, tako da je vse skupaj izpadlo kot trening z okni na karti (orientacisti veste, o čem govorim). 1,5 km proti SV. 2 km proti SZ. In tako naprej. Po cca 5 km smo bili tako prezebli, da nismo več kontrolirali drgetanja rok in čeljusti. Maja je bila bleda kot smrt. Marin je bil zaskrbljen, ker ni več imel hrane. Tomas je bil dokaj ok, a ga je skrbelo za Majo. Končno sem našel manjše zavetrje, kamor sem poklical ekipo. Rizik je bil prevelik, da bi odločal sam za ekipo. Poznam zgodbe, kako je tekač na zimskem treningu po hribih omagal, se usedel in umrl, čeprav ga je prijatelj reševal, drugi pa je tekel po pomoč. Spomnim se tudi lastnih zimskih treningov po Alpah, sicer v ekipi, a vsi mladi in neumni in praktično brez opreme. Po treningu na toplem smo se spraševali, kaj bi naredili, če bi se komu kaj zgodilo. Enkrat je planinec pred mojimi očmi naredil napačen korak in se skotalil v smrt. Pred kratkim je prijatelj pri raziskovanju ledenika padel. Z njim so bili top plezalci in zdravnica za reševanje iz gora, imeli so najboljšo opremo, pa je skoraj umrl zaradi podhladitve. Menim, da sem bil v tistem trenutku v najboljšem stanju v ekipi – od drgetanja sem sicer težko govoril, a v sebi sem čutil energijo (v zadnji uri sem naredil 3 požirke travarice – čokolada ali geli se lahko skrijejo). Zase lahko rečem, da bi nadaljeval po grebenu a vedel sem, da če se komur koli tam kar koli zgodi, je to lahko usodno. Gumb za pomoč na GPS nič ne hasne. Kako bomo nosili koga v tistih razmerah, pri tisti izčrpanosti? Kako bomo ogreli koga? S čim? Marin je videl neko betonsko barako v bližini. Kaj bomo tam? Zmrzovali v zavetrju? Moramo se gibati. Preučil sem karto. Predlagal sem, da pobegnemo s hriba na vzhod. Od tam lahko gremo okoli hriba na naslednjo KT, namesto po grebenih. Menil sem, da moramo čim prej v dolino. Ekipa je izglasovala to idejo. 1,5 km proč se je začela dolina, ki se je hitro spuščala in je vodila iz hribovja. Ob spustu je veter hitro prenehal in postalo je lažje. Kose raztrgane astro folije smo pospravili. Jaz sem iskal prehode, Marin je podpiral Majo. Spuščal sem se, ekipa kakšnih 30 m za mano. Lepo je kazalo, a izohipse na karti so bile na enem delu zelo blizu skupaj. Opazoval sem teren in zaslutil, kaj se približuje. Morda pa je po sredini doline kljub vsemu prehod, sem si rekel. Ni ga bilo. Monolitna granitna stena. Ocenil sem, da bo pot levoboljša in sledil polici med trnjem in prepadom. Na grebenčku se je odprl pogled nad pet-krako dolino in granitno steno, ki se je vila skozi njo. Bil sem prepaden, osupel in očaran. Pozabil sem zapreti usta. Kot da bi padel v televizijo, v program National Geographic, nekam v divjino, nekam, kar sem tolikokrat gledal na ekranu in si nisem nikoli mislil, da bom videl v živo. V sosednji dolini smo zaslišali zvoke džungle. Trop sivih živali, verjetno opic, je preganjal trop ovc. Opazoval sem, kako so obkolile ovce, jih razdelile in poskušale osamiti manjšo žival. Glasovi so bili polni agresije. Počutil sem se inferiorno. Prekleto inferiorno. Pogledal sem obraze ekipe. Na vseh sem razbral mešanico zaprepadenosti, občudovanja in nelagodja. Nadaljeval sem po polici in videl, da v tretji dolini steno prekinja melišče. Vodil sem nas tja, našel prehode mimo sten (tudi sredi te divjine smo morali prečkati eno ograjo), nato pa smo se končno spustili na dno, kjer je bila gozdna pot. Do tu smo se segreli, tako da smo zopet oživeli in smo odtekli nekaj km po dolini iz hribovja. Na ravnino smo prispeli ravno ko je pričel padati mrak. Posvet ekipe. V slabem stanju smo bili. Prva možna izbira je bila sledeča - do KT niti ni bilo daleč, a nato bi se bilo treba znova vzpeti na en hrib in slediti pobočju do tranzicije ter spotoma pobrati še KT4. Skupaj cca 30 km. Druga možnost je bila, da gremo direktno do tranzicije. Čista ravnina, malo naokoli, same ceste, cca 25 km. Če gremo po kontrole se bomo izčrpali do konca. Hrane nismo imeli, morala je bila na psu. Na tranzicijo bi prišli proti jutru, ključno pa je bilo, da bi šli na kajake na naslednji etapi čim bolj zgodaj zjutraj, saj smo morali odveslati 50 km podnevi. Spanje ob reki za nas ni bila opcija. Predlagal sem, da spustimo kontrole in gremo direktno na tranzicijo. Naš fokus je bil opraviti celo progo, to je bila prioriteta, nekaj kontrol nima veze. Naš cilj ni bila uvrstitev, ampak opraviti celo progo. Če bi šli po kontrole, bi bil rizik, da ne dokončamo tekme, prevelik. Kaj se je zgodilo v tistem trenutku, nisem prepričan. Maja je razumela mojo logiko in se strinjala. Marinu je ustrezalo, da gre na tranzicijo – brez hrane ni bil samozavesten. Tomislav ni čisto izrazil mnenja, kasneje pa je izpadlo, da ga je ideja o spuščenih kontrolah dotolkla, kot da je tekme konec. Ne vem. A izglasovali smo, da gremo na tranzicijo. Do tu vse ok. Sledilo pa je najbolj norih 5 ur v mojem življenju. Začelo se je s tekom. Prvih 5 km ceste smo tekali. Vzdržen drnec, nič posebnega, a občutek je bil dober. Mleli smo kilometre. Potem se je pa kar naenkrat začelo - najprej en, nato drugi, je potreboval pavzo za preoblačenje, za kakanje, za to, za ono… in nismo šli nikamor več. Eno samo čakanje. Cesta se je vlekla. Ni je bilo konca. Bodrili smo se. Pa saj tranzicija ni daleč, samo še dobrih 10 km! Vzel sem bližnjico po železnici, tudi čez železniški most čez reko. Pomislil sem, kako pogosto vozi tu vlak? Začel sem toniti v sen. 8 m široka cesta je postala preozka, padal sem čez bankino. Tranzicija je tako blizu… Iz ozadja sem slišal klice, naj pazim kod hodim. Nekaj časa so pomagali, nato pa tudi glasov nisem več slišal. Tonili smo globlje in globlje. Cesta je vodila skozi noč, tu in tam kakšna baraka. Jaz pa sem v deliriju opazoval pošto, policijo, trgovino, pred poslopji so hodili črnci, sedeli na avtih, se pogovarjali, ženske so hodile po opravkih, otroci so se igrali. Opazoval sem ves ta živ žav s kotičkom očesa, ko pa sem obrnil glavo, sem se začuden spraševal, kam je vse izginilo. Piš vetra me je zdramil, občutil sem ga kot vihar. Spraševal sem se, ali me drami iz sna, ali mi ne dovoli zaspati. Šele kasneje sem ozavestil, da je čisto zraven divjala neskončna kompozicija vlaka. V ozadju sem zaslišal jezne klice, da smo zgrešili, da je bil malo nazaj odcep. Tomas je trdil, da je videl luči in da je tam tranzicija. Kako? Zgrešili da smo? Jaz sem zgrešil? V trenutku sem bil buden. Mislim, da sem spal dobre pol ure, naredili smo nekaj km. Miselni tok - videl sem nekaj izohips v bližini, depresijo, ovinek ceste, kompas - bile so 3 možnosti, kje na karti smo. Ena je odpadla, ker nismo mogli biti tako hitri, tretja je odpadla, ker je železnica preblizu ceste, torej smo tukaj. »Ne, nismo zgrešili, naprej moramo«. Jezni glasovi so utihnili. Ozrl sem se. Kje je Marin? Ne more več in je šel spat. Kristus. Globina norosti nas je začela trgati. Tekel sem ponj. Ne, pusti me, pojdite naprej, pridem za vami. Stisnil sem ga, bil je hladen. Segreval sem ga in mu prigovarjal, zdramil se je. Maja in Tomas sta podpirala drug drugega in komaj držala smer. Maji je prvi crknila svetilka. Ne bomo tu spali, tranzicija je 2 km zračne razdalje proč! Cesta se je vlekla, priti smo morali čez železnico, ki je bila vsekana v skalo in neprehodna. Cesta je vodila daleč naokoli. Norel sem, zakaj še ni odcepa? Iskal sem prehod čez železnico. Ekipa se je vlekla, jaz sem kričal. Kako to da nič ne štima na karti??? Marin je po tekmi povedal, da je bilo moje dretje, da karta nič ne štima, v tisti situaciji eno najbolj srhljivih doživetij. Prepusta pod železnico nisem prepoznal kot priliko, a me je spomnil Marin, ko je vprašal, če lahko sekamo. Ja!! Splezali smo pod ograjo in sledili suhi strugi, zagledal sem cestni most. REŠITEV. Dvignili smo se na nasip, znova 5 m visoka ograja. Pri metanju nahrbtnikov čez njo sem opazil, da je nekje odpadla ena pohodno palica. In v tem trenutku smo dokončno utonili v brezdan.

Ko razmišljam (kolikor zmorem) objektivno, sem zelo zadovoljen z mojim delom za ekipo. Funkcijo sem po mojem mnenju opravljal dobro, imel sem posluh za druge, znal sem pomagati 6.2 Del Ko razmišljam (kolikor zmorem) objektivno, sem zelo zadovoljen z mojim delom za ekipo. Funkcijo sem po mojem mnenju opravljal dobro, imel sem posluh za druge, znal sem pomagati, če je bil kdo v kakšni situaciji šibek. Seveda, vedno je lahko boljše. Lahko bi bolj poniknil v dušo kolegov in jih razumel brez besed – vendar to meji na fantastiko. Še ženi moram povedati, kaj me muči, ker mi ne zna brati misli. Tudi leta poznanstva ne bi pomagala - ekipa preprosto mora komunicirati. Glede na našo kratko skupno zgodovino smo se odrezali dobro. V štartu je bilo jasno, da bodo naši odnosi predmet improvizacije na licu mesta, ob soočanju s težavami. Sicer pa - tako ali tako ni mogoče napovedati težav. Koncept pustolovske tekme poskrbi, da si presenečen. Kljub moji oceni, da sem bil dober član ekipe, pa sem v tistem trenutku, na koncu 3. etape, tik pred 3. tranzicijo, malo pred polnočjo druge noči, pogrnil. V zadnjih 12 urah se je zgodilo veliko malenkosti, ki so se nalagale in pripeljale do posebnega stanja in odnosov v ekipi. To je seveda pogled z mojega zornega kota. Torej, naj ponovim - pri metanju nahrbtnikov skozi ograjo sem opazil, da sem nekje na poti izgubil pohodno palico. Za trenutek sem bil v dilemi glede vračanja in iskanja, vendar mi je dal Marin podporo z besedami, da ne bom pustil 100 EUR kar tako, saj palica ne more biti daleč. Strinjal sem se. Odmahnil sem z roko v smer po cesti proti tranziciji in rekel, da je 1,5 km daleč, naj kar krenejo, jaz bom pritekel za njimi. Vzemite si trenutek in razmislite o tem dejanju. Odprite prejšnji tekst in si osvežite spomin, kaj vse se je zgodilo do tega trenutka in v kakšnem stanju smo bili. Upoštevajte tudi uro dneva oziroma noči. Stekel sem nazaj po strugi. Palica je visela na grmu. Vsi trije so šli za mano mimo nje in je niso videli. Popolna koma. Nima veze, samo da sem jo našel. Stekel sem nazaj na cesto in proti tranziciji. Asfalt in noč. Nizko grmovje ob cesti, črno nebo brez zvezd ali lune. Svetilko sem zmanjšal na minimum, da bi vid predrl noč in morda ugledal lučke moje ekipe pred sabo. Popolna tišina. Poslušal sem udarce podplatov ob asfalt, bitje srca in zrak, kako potuje skozi sapnik. Svet se je zreduciral na moje telo sredi niča. Desno sem zagledal odsev kontrolne točke – aha, naslednja etapa očitno vodi tukaj. Tekel sem naprej, do vhoda v turističen kompleks. Nikjer nikogar. Malo naprej odcepi, poti so vodile proti poljem. Videl sem nekaj kmetijske mehanizacije. Desno v daljavi sem zagledal medle luči, tam je tranzicija. Malo je trajalo, da sem našel prostor, kjer so sprejemali tekmovalce. Slutnja, ki je rasla zadnji kilometer, mi je zvila čreva v kepo. Pogledal sem kontrolorko: »Ekipa 81?« Sočutno in zmedeno mi je odvrnila, da jih ni tam. Pričakoval sem te besede, a upanje umre zadnje. Svet se je zavrtel okoli mene. Glava mi je bobnela v iskanju rešitve, v iskanju odgovora na težavo, v preigravanju možnih scenarijev. Najverjetnejši scenarij se mi je zdel ta - ko so zagledali tisto kontrolno točko ob cesti, so mislili, da je tranzicija tam in so zavili na polja. Tekel sem nazaj, zavil na polja in kričal. Nič. Morda so šli ta čas mimo mene? Tek nazaj na tranzicijo. Nič. Drug scenarij – so morda zavili okoli kompleksa, da bodo pobrali zadnjo kontrolo, in v tranzicijo prišli s »prave« smeri? Stekel sem po odcepih, ki sem jih prej opazil, in naredil krog okoli kompleksa. Ni jih bilo. Morda so ta čas prišli po glavni cesti v tranzicijo? Tek tja – niso. Svet se mi je sesul. Marin je imel rezervne karte, a dvomim, da jih je bil v stanju brati. Lučke so jim crkovale. Edina opcija je GPS in klic na pomoč. Ok. Potem bodo v redu. Ta misel, da njihova usoda ni popolnoma v mojih rokah, me je malo pomirila. Teža se mi je odvalila z ramen. Vsaka želja, vsako upanje, vsi cilji. Zajel sem zrak in počasi in otopel šel po cesti nazaj. Zavedal sem se, da se svet še naprej vrti. Zvezde so še naprej sijale. Moja travma je v bistvu nepomembna. Kar bo, pač bo. Hodil sem po cesti, kajti spomnil sem se zadnje možnosti, kaj se je morda zgodilo in zaradi česar se nismo našli. Zadnja ideja, za katero mi je bilo v trenutku jasno, da je najverjetnejša - Na mestu, kjer sem jih zapustil, ko so prečkali ograjo, so šli po cesti v napačno smer. Zmerno hitro sem hodil po cesti in opazoval noč. Kar bo pa bo. Zagledal sem lučke, zraven luči avtomobila. Aha, poklicali so pomoč. Ok. Tako je prav. Tako bomo plačali mojo neumnost. Avto je prišel do mene, nisem razumel voznika, kaj mi želi povedati – odmahnil sem mu, mene so zanimale lučke malo naprej na cesti. Ko sem prepoznal, da so to res oni, je bil val olajšanja tako močan, da sem izgubil dah. Potreboval sem trenutek, da sem prišel k sebi. Tomas in Maja sta bila popolnoma izčrpana. Niso poklicali na pomoč. Ko so dojeli, da so šli v napačno smer, so se pač obrnili. Marin se je tam sesedel in nato sprejel prevoz organizatorja, ki je slučajno pripeljal mimo. Da ne bo pomote, ne krivim se v celoti za ta dogodek, »zaslužen« sem zgolj za svoj del, ki pa ni majhen. Sem pa ponosen na nadaljevanje. Ko smo hodili proti tranziciji, mi je bila situacija kristalno jasna, razumel sem vse in vsakogar. Vedel sem, kaj nam je storiti. Različne zgodbe, ki so mi jih pravili eden, drugi in tretja sem mirno in potrpežljivo prekinil z enostavnimi besedami: »Danes se ne pogovarjamo o danes. Danes ne sprejemamo odločitev. Danes se bomo posvetili osebnim potrebam - wc, tuš, hrana in spanje. Spanje do jutra. Nobene budilke, edina prioriteta so osebne potrebe.« Nakupil sem hrane, mešal sem čaj, nabavil Marinu pivo, izboril sem nam jogije, razvil sem vsem vreče za spanje, razdelil vsem vse kar sem lahko, povedal kje kdo spi, vmes poskrbel tudi zase in šel prvi spat. Zbudilo me je prebujanje jutra. Igor Dorotić, ki je bil kontrolor na tekmi, je želel vedeti, kaj se je zgodilo z ekipo rojakov. Opisal sem mu zadnjih 12 ur in razumel je. Z drugimi kontrolorji smo razjasnili, da se je naša kolobocija zgodila v oddaljenosti 1,5 km od tranzicije in kljub temu, da se je Marin vozil, bi nam to spregledali. Ne bi nas diskvalificirali zaradi tega, ker konec koncev to ni nobena pomoč v primerjavi z vsem, kar smo doživel. Zbudila se je tudi moja ekipa. Prinašal sem kavo in čaj, počasi smo se prebujali. Počutil sem se dobro, tudi na obrazih drugih sem videl svežino. Marin je izražal nesigurnost glede nadaljevanja, a med vrsticami sem razumel, da je pripravljen na pogovor. Pristopil sem še k Tomasu, ki je povedal, da ne gre naprej. Ni tako enostavno, kot zveni, niti zgodba ni tako kratka, kot so te štiri besede. Maja je rekla, da bi šla naprej. Zdi se mi, da je bila rahlo zaskrbljena in zdi se mi, da ji je odleglo, ko sem brez kančka dileme povedal, da grem naprej. Vsaj še veslanje želim doživeti, potem bom pa videl, sem rekel, a v podzavesti je bila odločitev bolj jasna in bolj čvrsta. Jaz grem naprej. 5 mesecev nazaj, nekje konec maja, je odločitev, da grem v Afriko, postala fiksna. Poletni meseci niso bili enostavni za ekipo. Več pretresov se je zgodilo, hkrati se nismo uspeli srečati tolikokrat, kot smo želeli. Še posebej Marin, ki je bil nov v ekipi, je bil za nas druge vprašaj. Uspel sem narediti nekaj treningov z njim, da se ovohava. Odleglo mi je, ko sem spoznal, da je prav kul tip. Na tekmi se ne bo treba pretvarjati, da mi je všeč. Pretresi oziroma težave ekipe niso prišle zaradi mene, zgodile so se drugim, ker takšno je pač življenje. Vsi smo zaposleni, imamo družine. Kot se reče: »Človek obrača, bog obrne.« Dopisovali smo si skupinsko preko aplikacije in se obveščali o vsem. Če sem lahko, sem pri kakšni zadevi pomagal, a kaj več kot s prijateljsko besedo, nasvetom ali informacijo niti nisem mogel. Tako sem na nek način od daleč opazoval različne pretrese. In razmišljal. Malo me je presenetilo spoznanje, koliko možnosti je, da se kaj zalomi. V bistvu je ekipa zelo ranljiva. 4 posamezniki. Enemu se zgodi nekaj kritičnega in ekipa propade. Mihovila, nesojenega člana ekipe (prvotno je bil on mišljen, da gre z nami), je junija, ko je treniral na kolesu, zbil avto, in mu zlomil ključnico. Njegova zgodba je najbolj ekstremna in malo verjetna. Vse ostale, ki so se zgodile drugim, so bolj vsakdanje. Resnično neverjetno, kako ranljiva je ekipa. Če greš zares v ta šport, je smiselno imeti rezervnega člana v pripravljenosti. A dokler ne bomo profesionalci, bo to težko. Edino orodje za kompenzacijo težav, ki smo ga imeli, je bila neizmerna odločnost. Zelo mi je bilo žal za Mihovila in poiskati novega člana za takšen podvig je bil še dodaten stres. Hvala bogu, našli smo Marina. Ekipa je ranljiva. In čeprav je treba misliti na ekipo in delati za ekipo, imamo še vedno vsak svoje življenje. Skozi mesece težav, skozi dileme in tehtanja, kaj nam je storiti… v teh obdobjih nesigurnosti sem spoznal, da ne želim biti v limbu, želim imeti jasno pot pred sabo. To odločitev mora sprejeti vsak zase, neodvisno od ekipe. Moja je bila ta, da grem v Afriko. Avionske karte so kupljene, apartma rezerviran. Jaz grem na tekmo. Če bo treba, bom našel ekipo, ali pa bom šel sam. Jaz bom šel čez progo. Jaz grem naprej. Tiste poletne mesece navzven nisem zvenel tako odločen. To sem držal zase, nekateri pa so kljub temu opazili moje duhovno stanje. Kot sem opisal, je bila moja taktika varanja samega sebe »korak za korakom«. Tudi na tekmi sem ločil moje notranje duhovno jedro od lupine, katere namen je stik s svetom. Svet je nevaren. Lahko vpliva na dušo, hkrati lahko duša vpliva na svet na nepredviden način. Potrebna je določena mera taktičnosti - informacije filtrirati, izolirati strahove, ravnati na način, da vplivamo na druge maksimalno pozitivno. Umetnost je varati samega sebe in hkrati navzven zveneti suvereno. Večina ljudi laže sama sebi. A težko si je lagati, če veš, da lažeš. Prej sem napisal - samo še to etapo oddelam, potem pa tudi če odstopim. A slednje v bistvu nikoli ni bila opcija. Tako sem Maji rekel, da želim doživeti veslanje, potem bom pa videl. Sproščene besede, polne radovednosti in veselja. Po kvalitetnem odmoru sva bila sveža. Jaz sem se ob prihodu na tranzicijo basal s hrano in pijačo in takoj zjutraj sem pojedel še tri obroke. Veselo sva spakirala in šla naprej proti veslanju. Po dveh urah spanja na tranziciji 7 ni bilo več tako lahko vstati, kot prej. Nov štart v noč. 8. etapa - treking. Prva kontrolna točka je bila zelo zahtevna, znova zaradi noči. Podnevi bi pravo dolinico, ki sem jo moral zadeti po štirih kilometrih azimuta, opazil kilometre prej. Ponoči sem imel na voljo samo vizualizacijo. Tudi tako je šlo. Iz hribov sva se spuščala z zoro. Prelivajoči odtenki od rdeče, preko rožnate v savansko rumeno. Pred nama ogromna ravnica, daleč na obzorju hribovje. Ocenil sem, da je tisto gorska veriga, ki jo bova morala prečkati s kolesom na naslednji, deveti etapi. Ocenil sem, da so hribi kakšnih 100 km daleč, za njimi mora biti morje. Misel sem delil z Majo in jo vprašal, koliko kilometrov meni, da je do tistih vrhov. Rekla je, da kakšnih 40. 40?? Izvlekel sem cel komplet kart za 8. treking etapo in jih pregledal. Ahm… tranzicija je na drugi strani tistih hribov. Se pravi čez tisto morava priti in to še danes. Velikokrat sem že uporabil besedo osupel. Naj ji dodam še fasciniran in … srečen. Z naslednjim orientacijskim izzivom sem se srečal podnevi, končno! Tokrat ni bilo sile, ki bi me zaustavila pred tem, da grem naravnost, kakor ptica leti ali še bolje, kakor švigne ostrostrelski metek. Ok, priznam, na eno kontrolo sem malce zaroštal v grmovje. Razumel sem stres, ki sem ga povzročil Maji in ji pomagal priti skozi. In ja, po desetih kiloometrih puščavskega kamenja, ki je zdeloval stopala, sem se jo usmilil in sem zavil na pot. Dobil sem svoje, zdaj lahko znova slediva linije ograj in vijuge poti. Kilometri so jemali svoj davek, ki ni enostaven za psiho. Odgovor na izziv je predlagala Maja. Po nekaj testiranjih različnih kombinacij, sva se zedinila, da nama ustreza 2 minuti teka in 3 minute hoje. Nastavila je štoparico. Bilo je čudovito. Požirala sva kilometre. Iz neke koče naju je klical črnec, ki je stekel notri. Ven se je prikazal belec, tekmovalec. Malo zmede, dokler nam ni pojasnil, da so se zavlekli v kočo in da čakajo reševalce – njegova ekipa je dobila sončarico. Črnec je mislil, da smo mi njegovi reševalci. Iskreno smo si zaželeli srečo. Na obzorju so se pojavile silhuete, ki sva se jim hitro približevala. Ekipa treh moških, ki so očitno omagali. Vlekli so se. Naključje je hotelo, da sva jih dohitela točno v trenutku, ko sta se nama začeli dve minuti teka, tako da sva jih pozdravila v drncu in jim do konca dveh tekaških minut izginila za valovi kamnite puščave in gručami grmovja. Tudi oni so naju pozdravili… težko opišem vsa čustva, ki sem jih zaznal v njihovih glasovih. Zamislite si jih sami - predstavljajte si vaše stanje po štirih dnevih neprekinjenega gibanja pri 35 stopinjah v puščavi, na soncu. Morda ste brez vode, sigurno ste izčrpani. Daleč, zelo daleč vidite hrib, ki ga morate prečkati. Si predstavljate? In takrat vas prehiti tekmovalec, ki teče. Ja, počutil sem se dobro takrat, počutim se zelo dobro sedaj. Počutil sem se kot v filmu pobesneli Max. Surova realnost, pol-mrtvi ljudje okoli naju. Razbitina avtomobila za vogalom me ni presenetila. Na srečo sem imel jaz V8 motor s polnim rezervoarjem - lahko bi bilo tudi drugače. Še vedno pa bi bil film. Filmske scene na vsakem koraku. Vse fantazije, vizije, vsa domišljijska doživetja v mojem življenju so v nekem trenutku te tekme našla svojo sceno, da so iz ne vem katerega kotička možganov privreli davno pozabljeni občutki. Suverenost indijancev, divjaštvo avtomobilskih dirk, samozavest kavbojev, nočne more s samoto v noči, iskanje izgubljenega mesta, nevarnosti džungle – narava in izčrpanost sta mi nudili vse. Prečenje omenjenih hribov je bila pika na i tega trekinga. Spust je bil v bistvu zahtevnejši od vzpona, ker je utrujenost eksponentno naraščala. Zadnji kilometri do tranzicije so se, kot vsakič, neskončno vlekli. Tranzicija 8 ni bila rutinska, sanirati sva morala vse hujše telesne težave. Začenjale so se poškodbe, glava ni več čvrsto držala vajeti zavesti. Maja je potrebovala uro spanca, jaz sem pa pripravil kolesa in karte. Plan je bil, da počivava v koči na naslednjem hribovju, a nisva bila več popolnoma prepričana v odločitev. Po posvetu sva kljub vsemu nadaljevala po planu. Kolesarsko etapo sem že opisal, tako da bom zavrtel čas 19 ur naprej. Pred zadnjo tranzicijo naju je prišel pozdraviti Tomislav. Lepo je bilo videti znan obraz. Vsaka psihična podpora je bila dobrodošla. S približevanjem tranziciji v obalnem mestecu se je tudi teren popolnoma spremenil. Ko smo zapustili puščavo, smo prečkali več hribovij in se spustili v obalno ravnico polno intenzivnga poljedelstva in vetrnih elektrarn. Civilizacija je bila prav odbijajoča. Do tu sem doživljal neke vrste katarzo. Tretji dan mi je Dorotić prenesel pozdrave moje žene, njej je pa poslal moje video sporočilo. Hvala mu za to, trenutki čustvene podpore so zlata vredni. Ko sem Vedrani sporočal, kako sem, sem se zlomil. Tudi v cilju, ko sem slišal njen glas po telefonu, sem se zlomil. A oboje sta bila neke vrste začetek in konec vala čustev, ki sem ga preživel to tekmo. Okoli četrtega dne so me oblivali valovi, ki sem jih poskušal opisati v predhodnih spisih. Novih besed ne najdem. Surfal sem na teh valovih, popolnoma sem se prepustil in samo užival. Razmišljal sem, kako se bo to končalo? Kako se bom vrnil v realnost? Vedel sem, da bom na koncu zmeden. Tranzicije ter kilometre sem povezal s katarzo, odšteval sem jih. Sladkost in grenkoba obenem. Sklepne korake katarze sem si splaniral za zadnjo, treking etapo. In tako sem se pripeljal na zadnjo tranzicijo v stanju pričakovanja in miru. Tu ni bilo več prostora za tehniko »korak za korakom«. Ni bilo več potrebe po »samo še to etapo oddelam«. Čakalo me je samo še 35 km trekinga, 35km mojega športa. Bil sem motiviran ob prihodu na tranzicijo, motiviran sem jedel, motiviran sem šel spat, motiviran sem vstal in prekleto motiviran sem se spakiral. Maja ni cvetela, kar je blag opis, a njena volja je bila vsaj dvakrat večja od moje. Stopala sem ji že ne vem kdaj zalepil s selotejpom v gips. Praznila sva tube različnih krem. Meni je zadnja dva dni spontano krvavel nos, verjetno zaradi iritacije v nosu od suhega puščavskega zraka in peska v vetru, ki je brusil vse. Ona je bila opečena od sonca, imela je tudi kožno vnetje na vseh pregibih. Mene je vsake toliko mučila rdečica na hrbtu, tako da sem občasno nosil nahrbtnik na prsih. Proti tej tegobi me je, po izkušnji iz ARC, Vedrana opremila tudi s specialno kremo, ki je na srečo delovala (poleg lektoriranja je dermatologija njena druga strast). Meni so otekle roke in prsti me niso več ubogali. Majo so njeni deli telesa ubogali zgolj na ekspliciten ukaz. Naj reče kar hoče, gledal sem jo, kako je vstajala, kako je pakirala nahrbtnik. Zelo dobro poznam stanje, izkusil sem ga večkrat v življenju, ko se moram za vsak gib neskončno koncentrirati. Ko telo hoče nekaj drugega kot glava. Moje ustnice so od peska postale odprta rana, nobena krema ni pomagala. Prstov na nogah že dolgo nisem čutil. A volja je bila močnejša kot na startu. Mirno in z užitkom sem zaspal, čeprav me je zeblo kot psa. Zadnji dve uri spanja. Kdaj, če kdaj, bom spet imel priliko tako spati? Zbudil sem se po načrtu, tako kot sem si naštelal glavo, brez budilke. Malo me je gnal mraz, malo pričakovanje, ambiciozno sem se spakiral in še zadnjič predal team in bike box. Vsako dejanje je bilo zame protokol katarze, vse je šlo v eni smeri, proti enemu cilju. Še sem užival na poti, a na obzorju se je pojavil cilj. Komaj sem čakal, dase zaženem v zadnjo noč! Treking po obali indijskega oceana! Pri risanju kontrol me je organizator opozoril, da so imele ekipe težavo s kontrolo 74. Pozorno sem poslušal , z Majo sva delala načrte, da bova treking opravila v petih urah (švedska ekipa, ki je zmagala, je potrebovala 10 ur; druga ekipa, ki je postavila rekord, je potrebovala 8 ur). Malo počasnejše pakiranje Maje me je spomnilo, da sem še vedno v timu, ki je tako hiter, kot najpočasnejši član. A tudi ona je videla cilj. Zadnja dva dneva je vizualizirala hčerko, ki je čakala na cilju. Tako sva štartala v drncu, kombinacija 2+3, enako kot dva dni prej. Recept, ki je deloval. No, tekme ni konec, dokler debela dama ne odpoje. In čeprav je bila zvezdnata kulisa indijskega oceana prekleto romantična, je ponudila oreh ali dva, ki sem ga/ju/jih moral streti. Organizator je imel idejo, da bo na tem terenu, ki je bil zelo primeren za tehnično zahtevnejšo orientacijo, pripravil tehnično zahtevno orientacijo. Fino, lepo in prav, če bi nam dali temu primerno karto. Ne vem, kakšna je bila njegova ideja. Slišal sem izjave, da so organizatorji v cilju preko GPS opazovali ekipe, kako se ena za drugo izgubljajo, in da jim je milo rečeno dol viselo. Baje niso imeli nobenega namena komur koli česrakoli olajšati, tudi po tem, ko je bila bitka za stopničke že davno mimo. Niso želel narediti lepega doživetja iz tekme, baje so imel idejo, da morajo biti za vse enaki pogoji. Očitno niso bil nikoli na orientacijski tekmi in ne razumejo, da bingo izključuje enake pogoje za vse. Če dovoliš, da odloča sreča, potem ni več fer. Na drugo kontrolo sem imel manjše težave, da sem dojel karto. Podnevi bi bilo enostavno, tako pa nisem imel ničesar za triangulacijo, pot v naravi in pot na karti sta bili pa dve različni sliki. Srečala sva drug, še bolj izgubljen par. Izmenjava informacij, kaj je kdo do tistega trenutka videl, je ustvarila sliko, da smo skupaj našli kontrolo. Nadaljeval sem pametnejši in pravilno izbiral prehode. Na ključno KT 74 sem zaznal pričakovanje traserja, da naj prečkamo puščavico s štiri kilometre azimuta. Vendar pa je Maji začelo odpovedovati koleno in sipine niso bile več tako romantične kot šest dni prej. Loviti grebene sipin je eno, iti po azimutu gor in dol čez valove peska, pa nekaj popolnoma drugega. Kontrola je stala na robu vegetacije sredi sipin, kar koli že to pomeni. A kljub vsemu temu, kljub Maji, kljub neizraziti napadni točki, kljub energiji, ki bi jo potrošil za prečenje tistih sipin… verjemite mi, šel bi naravnost, želel sem iti naravnost… … a bila je mrka noč in tako samozavesten pa pač nisem bil. (V moje opravičilo - čisto nobena ekipa, ki je prišla do tja, ni šla naravnost.) Vsi smo šli naokoli, česar organizator ni predvideval. In naokoli je bila karta še posebej slaba. Teren v bližini kontrole je bil kombinacija polj peščenih sipin in polj zelo gostega grmovja. Vsaj trnja ni bilo. A ko sem na nekaj mestih na silo poskušal prečkati grmovje, nisem uspel. Ne vem, kako dobro me poznate, zgolj upam, da vam to, da jaz nisem prišel skozi grmovje, nekaj pove. Prehode skozi grmovje, od sipine do sipine, je bilo treba najti napol na srečo. Bili so neopazni. Včasih so pomagale stopinje drugih ekip, včasih ne - ker se je toliko ekip izgubilo, je bilo sledov preveč. Ko sem se uspel res zelo približati kontroli, je ostal le še en problem, ki ga nisem nikakor razvozlal. Zadnji prehod do kontrole je vodil čez jezero. Ponavljam, čez jezero. EDINI PREHOD SKOZI GRMOVJE JE VODIL ČEZ JEZERO! KI GA NA KARTI NI BILO! NA KARTI JE BILA NARISANA PUŠČAVA! A VESTE, KAKO JE NARISANA PUŠČAVA? KOT BELA LISA NA KARTI, BREZ IZOHIPS! ZATO KER SE SIPINE PREMIKAJO IN IZOHIPSE NISO FIKSNE, JIH PAČ NE NARIŠEJO! In ker je zadnje mesece precej deževalo, so vse depresije med sipinami postale jezera. Krotil sem se. Res sem se krotil. Poglejte, jaz v takšnih primerih odstopim. Če kontrola ne stoji točno, grem naprej po progi, ne iščem kontrole (In kontrola je stala precej narobe – to so dokazali drugi tekmovalci organizatorju v cilju z GPS sledmi). Če je karta zani,č sem jezen (In karta je bila zanič – sem omenil, da so puščave »narisane« kot bele lise?). Če je oboje, pa odstopim. Ker princip je princip. Nikoli v življenju mi ni bilo žal, ko sem storil tako. A tokrat sem bil v timu in samo zaradi Maje sem se trudil naprej. Po vseh preiskanih prehodih sem se sprejel zadnjo odločitev - najbolj noro idejo - spiralno tehniko. Vodila me je kakšne tri kilometre naokoli skozi sosednjo puščavico. Tokrat sem kontrolo našel brez problema. Nato mi duša ni dala miru, moral sem se vrniti po »pravem« prehodu, da vidim kam vodi. Evo, kam je vodil - v dolinico, nato v jarek, tako da so me veje obdale in popolnoma zastrle nebo, vse globlje v vodo in ko sem odgrnil zid vej, do prsi v vodi, sem se znašel sredi zaraščenega jezera, ki sem ga prej tolikokrat obhodil. Eto. Medtem ko so naju kratkočasile te zabavne težavice, so nama ideje o hitrem zaključku tekme, izpuhtele. A nisva se sekirala. Bilo je vseeno. Bova pač prišla v cilj nekaj ur kasneje. Tista ambicija o nekem dokazovanju tik pred ciljem je bila tako ali tako votla od znotraj, od zunaj je pa ni bilo. Med roštanjem po tistem grmovju je vzšlo sonce, vesel sem, da sva si vzela pet minut, se povzpela na vrh in opazovala obalo južne Afrike in vzhod sonca iz peščene sipine. Detajli, ki nahranijo in pomirijo. Finese, ki naredijo razliko. Naprej sva šla dokaj počasi, v veliki meri sem sledil stopinjam v pesku. Zlagoma sva pobirala kontrole. Bilo je še nekaj mest, kjer sva iskala prehode, kjer sem izbiral, katerim sledovom slediti ,ali kje je skrita kontrola, ampak… vse več je bilo sprehajalcev ali rekreativcev na obali, vsi so vedeli za tekmo, vsi so nama čestitali in naju bodrili. Z Majo sva skupaj premagovala proteste različnih delov telesa. Svetilnik na robu naselja, znana peščena obala, kjer smo teden dni prej zganjali norčije. Korak za korakom sva prišla v resort. Vse več je bilo navijačev. V daljavi sva zagledala zastave – zadnja kontrolna točka, kjer se začne ciljni koridor. Čas se je zadnje ure vlekel, bilo mi je dovolj, želel sem si konca, a hkrati sem bil tako otožen, ker bo tam za vogalom konec. Te besede pišem tudi zato, da podoživljam vse. To je moj poskus, da si zapečem v spomin vse. Še zdaj, ko se zgolj spominjam teh korakov, te zadnje ulice… kot da je pred mano. In tudi zmede, kam točno morava iti, potem zadnje stopnice na podij in mala ceremonije, ki jo je organizator pripravil za nas…, ko se spomnim sreče Marina, čestitke Igorja, Tomasa, Maje Urban in Kale… Ko so naju vodili do kavča, kjer je čakala obložena miza in kjer sva z Majo dokončno dojela, da je konec… me oblivajo tako sladko grenki občutki… Preostane mi samo še da napišem EPILOG.

Zdaj, ko poznate naslov tega dela, in ko opremljeni z internimi informacijami razumete vse skrite pomene, mi ne preostane več veliko za povedati Neznane konstalacije ali Krave vedo Zdaj, ko poznate naslov tega dela, in ko opremljeni z internimi informacijami razumete vse skrite pomene, mi ne preostane več veliko za povedati. Ob objavah v teh tednih ste me počastili z lepimi komentarji. Sporočili ste mi, da ste fascinirani in da ste začutili idejo, ki jo sporočam. Hvala vam! V mladosti sem pisal zaradi pisanja samega in uživanja ob kreiranju. Tokrat me motivira želja po deljenju vsega z vami. Kajti moja življenjska izkušnja je bila biti del orientacijske scene v Sloveniji. Pred dvajsetimi leti smo bili neizkušeni. Takrat smo spoznali, da nam manjka znanja iz sveta in izkušenj iz elite (najmočnejša kategorija v orientacijskem teku). Počutil sem se priviligirano, da sem tudi jaz osvajal nova znanja in bil sem počaščen, da sem jih lahko skupaj z drugimi prenašal v našo skupnost. Ker to je smisel - bogatiti sebe in ljudi okrog sebe. Če vsi ravnamo tako, kako bogati postanemo… Slovenska O scena je sedaj svetlobno leto nad tistim, kar bi jaz lahko kadarkoli dosegel. Upam, da sem bil en košček v mozaiku stotih, ki so to omogočili. Upam, da bo s pustolovsko sceno podobno. Z veseljem sem tekel za prvo hrvaško ekipo na pustolovskih tekmah. Že dvanajst let živim v Zagrebu in hočeš nočeš ti dežela, še bolj pa ljudje, zlezejo pod kožo. Vesel sem, da so pravila AR omogočala, da v hrvaški reprezentanci nastopa tudi državljan druge države. Pravilo je čisto praktično. Ni enostavno sestaviti ekipe za takšno tekmo. In zelo ponosen sem, da sem pomagal, da je hrvaška ekipa, čeprav okrnjena, opravila s progo - sicer prikrajšano za 4 kontrole, a zato nič krajšo in nič lažjo. Izredno pa me je razveselilo, ko sem dobil od organizatorja dres s slovenskim grbom in ko sem na otvoritvi in v cilju v roke dobil slovensko zastavo. Vsakič mi je bilo prav toplo pri srcu. Obe moji plati življenja sta se čudovito prepletli. Naj ponovim odstavek, ki sem ga zapisal v prvem tekstu; morda ga boste zdaj razumeli malo drugače: »Zabava se začne v glavi in zabava tam tudi ostane, če glava tako želi. Čeprav gre za ekipo, mora vsak posameznik vstopiti v ekipo z lastno voljo, motivom, vztrajnostjo in osebno taktiko, kako premagati vse naštete težave. Ne bo pa jih zmogel premagati sam – pomagala mu bo ekipa. Ekipa bo tu v najbolj črni noči, na najbolj vetrovnem grebenu, na najbolj nevarni brzici. Ekipa bo pomagala vse dokler bo posameznik imel voljo. Tako močna je ekipa – skupaj zmore ogromno, skupaj premaga vse. In tako krhka je ekipa – brez volje enega člana, razpade. In jaz sem bil za to. Za kri, za solze.« Še malo statistike - po času prihoda v cilj sva z Majo na 24. mestu med 109 ekipami (pri čemer je 6 bolje uvrščenih ekip prišlo v cilj brez ženske); - Naredila sva 983 km v 6 dneh in 23 urah; - spala sva 16 ur (če ne štejem tistega spanja med hojo) in kar nekaj 15 minutnih power nap- ov. - V uradni razvrstitvi so pred nama vse ekipe, v katerih je odstopilo manj članov, ekipe, katerih člani so odstopili kasneje (ne pa že na tranziciji 3), ekipe z več kontrolami in ekipe z boljšim časom. Tako da sva v končni razvrstitvi na 90. mestu. Del statistike je tudi to, da nismo imeli resnih nesreč ali defektov. Veliko ekip je imela takšne ali drugačne težave. Padce, poškodbe, zvine, sončarice ali drugačne bolezni, defekte opreme. Še posebej koles. Mi oziroma kasneje midva sva imela srečo. Le enkrat je Maja imela manjše težave z zadnjimi zobniki na kolesu, ki so se ji zavrteli v prazno in je poletela čez balanco … manjši glavobol, za Majo nič bistvenega. Do konca kolesarske etape je minil. Kaj bi se zgodilo, če bi morali popravljati kolesa… kdo bi vedel. Sreča. Na koncu je v vsakem uspehu tudi faktor sreče. Kot sem opisal je sreča v nesreči to, da se je ekipi pridružil Marin. Velika sreča. Kajti v obdobju življenja, ko sta, kot se je izrazil kolega, »vrtec in šola naših otrok edina prilika, da ustvarimo nova osebna znanstva«, je dobiti novega prijatelja neprecenljivo. Povrh vsega mi je še odkril par skrivnosti, kako se speče pravi steak. Bomba. Kaj je lahko boljše od tega? Hvala vsem, ki ste nas podpirali - Mojci in Valterju za bike box, sponzorjem, še večja hvala Tomasu, Maji in Marinu, da so sponzorje našli! Tomasu in Maji hvala tudi za iniciativo, da sta oblikovala tim. Vedrani za pomoč in otrokom, da so trpeli mojo odsotnost. Dorotič, hvala ti za vse, res vse. Hvala vsem vam, ker berete te besede. Kmalu bom nehal pisati in končala se bo tudi ponovitev potovanja. Zgodilo se mi je nekajkrat v življenju, da sem šel isti film gledat v kino v nekaj dneh dvakrat. Vedno je bil tudi drugi ogled zanimiv, vedno na drugačen način od prvega. Včasih celo bolj. Ta ponovitev potovanja je bila nova katarza. Pomočnica glavne lektorice teh spisov, moja tašča, je rekla, da se vidi sprememba skozi spise. Začetno doživetost z več faktografskimi podatki kasneje prevzame vse več filozofskih misli, kakor se tekma oddaljuje v spominu in času. Času, ki ustvarja prostor za razmislek. Kot obala, ki jo opazuješ s palube, kako se oddaljuje. Kot ravnina JAR, prepredena z okroglimi njivami, rudniki in ograjami, ki postaja vse bolj drobna, kakor se letalo vzpenja in počasi izgine pod vse bolj gostimi oblaki. Zato zdaj, na koncu časa, odstavek, ki sem ga ustvaril enkrat zelo zgodaj med pisanjem in je bil premalo stvaren, premalo faktografski ter hkrati preveč oseben, da bi ga objavil prej. Napisati sem moral dvaintrideset strani, da si upam objaviti to. Ker boste sedaj morda razumeli: Skozi dneve napredovanja se je duša stopila z lupino. Um je postal izostreno jasen, misli tako čudovito enostavne. Kri je bila gosta od hormonov in čustva kristalno čista. Vrela so iz jedra, iz notranjosti, lupina, ki jih vedno filtrira, pa ni imela potrebe po kakršnikoli kontroli, nadzoru ali igri. Ker v okolici ni bilo ničesar. Ničesar kar bi zahtevalo preračunljivost, taktičnost ali vpliv. Duša je bila v direktnem stiku s soncem in s peskom. Znoj in veter sta direktno dražila živčne končiče. Kot da sem brez kože. Počutil sem se popolnoma razgaljenega. Ko se je skozi dneve in noči ta občutek začel oblikovati v meni, sem bil iskreno zmeden in malo nervozen. Hitro pa sem spoznal, da bo najenostavneje in hkrati čudovita izkušnja, če se preprosto prepustim, se ne trudim, ne komentiram in samo opazujem. Opazujem lepote pokrajine, lepote fizikalnih sil, lepote vremena in lepoto telesnega odziva na vse te dražljaje.

Novice

Dobri stari časi - prvoborca. In dobri novi časi - novoborca.